Mladim in starim zaigra srce v nestrpnem veselju in pričakovanju: zimski šport!, so pisali v Mariborskem večerniku Jutra na zadnji dan leta 1930. Ob vsakem prostem trenutku so se vile kolone smučarjev v smeri Pohorja. Žal pa so bili otroci v zimskih radostih bolj ali manj prepuščeni sebi in lastni iznajdljivosti – starši so imeli čas zgolj ob koncih tedna, šole pa niso ravno skrbele za zimske radosti otrok. Pa vendarle je mestna mladina večino svojega prostega časa preživela na sankah ali smučeh, na snegu.
"Starši, ki so kedaj s svojo deco uživali krasote lepega zimskga dne zunaj v prosti naravi, dobro vedo, kaj nudi mladini zima s solncem in snegom. Mladini žari obraz od veselja in zadovoljnosti, razigrana se vrača s svežimi močmi zopet na delo. Le primernega prostora je treba. Vse drugo da narava sama."
Zimskošportni odsek SPD Maribor je prevzel iniciativo in pod Kalvarijo organiziral smučarske tečaje, predvsem z namenom, da bi se otroci naučili pravilnega smučanja ter da bi bilo nesreč med zimskimi radostmi čim manj. Hvalevredno, a v mestu je bilo takrat še nebroj otrok, katerih starši si tega niso mogli privoščiti. Ti so si na dvoriščih delali improvizirana smučišča in sankališče ter vztrajno vozili sneg na kup, samo da bi se lahko potem po bregu spustili s sankami ali smučmi. Dokler jih seveda ni pregnal hišni gospodar, ki je nemudoma takšno divjanje na "svojem" dvorišču strogo prepovedal. Takrat so se nadebudneži preselili na ceste, a tudi od tam jih je kaj hitro pregnalo oko postave.