Zmago Gomzi
Mariborčan Branko Rokavec je prvič na kolo sedel kot fantič, odtlej s kolesom prijateljuje že domala 70 let. Začel je kot tekmovalec v Kolesarskem društvu Branik Maribor, nadaljeval kot rekreativec, od leta 1980 do leta 2023 je bil eden nepogrešljivih članov organizacijskega obora rekreativnih kolesarskih maratonov Okoli Pohorja, vmes pa vrsto let tudi sekretar društva.
"Ob koncu minulega leta sem se poslovil od dela v KD Branik, od kolesa pa seveda ne. Vsak dan kolesarim, največkrat zaradi opravkov, tu in tam se podam tudi na kakšno daljšo turo," pojasni 75-letni Rokavec in začne pripovedovati zgodbo, zaradi katere sva se pred nekaj dnevi tudi srečala.
"Leta 1984 smo se kolesarski prijatelji, stari od 30 do 40 let, Ivo Lorenčič, Marjan Petrovič, Branko Kokol, Otmar Pečnik in jaz, na pobudo Otmarja, nekdanjega odličnega mariborskega kolesarja s kar sedmimi nastopi na nekdanjih dirkah po Jugoslaviji, podali na približno 3000 kilometrov dolg kolesarski izlet od Maribora do Gevgelije in nazaj. Na pot smo se odpravili 4. julija, na tedaj še praznični dan ob dnevu borca, startali smo skupaj s kolesarji rekreativnega maratona Okoli Pohorja ob 8. uri na Trgu svobode. Traso smo nameravali prekolesariti v petnajstih dneh, zato nas je vsak dan čakalo približno 200 kilometrov vožnje. Toda že prvi dan se je zataknilo," razloži Rokavec.
"Blizu Zaprešića je počilo nekaj špic na zadnjem kolesu Branka Kokola, njegova žena je pripeljala nadomestno kolo in nadaljevali smo pot. Nova nevšečnost se nam je pripetila kakšnih 50 kilometrov od Sarajeva, ko se je na kolesu Otmarja Pečnika odlomila opora za sedež. Okvare nismo mogli popraviti, Otmar je nato pedala poganjal stoje do Sarajeva, kjer je prijatelj, ki sem ga spoznal nekaj let prej na morju, poskrbel, da so v podjetju Unis popravili sedež. Pot nas je nato vodila tudi skozi mesto Jablanica, ki ga je nedavno prizadejalo silovito neurje, skozi Dečane na Kosovu do Skopja in do končne postaje, Gevgelije."
Petčlanska kolesarska odprava je na poti domov kolesarila proti Kraljevu in naprej proti Beogradu in Novemu Sadu. "Pedala smo poganjali po hitri cesti, prometa ni bilo veliko. Ko smo počivali pri cestninski postaji, se je ob nas ustavil policijski avto. Policisti so nas najprej nadrli, kako si drznemo kolesariti po hitri cesti, nato so začeli pisati zapisnik o prekršku in denarni kazni. Vmes smo tuhtali, kako bi se pogodili, da ne bi plačali kazni, iz prtljage smo potegnili nekaj kolesarskih značk. Ker je bila v tistih letih značkomanija, smo si stisnili roke in brez denarne kazni smo pot nadaljevali po stranski cesti. Iz Novega Sada smo krenili proti Slavonski Požegi in od tam proti Mariboru, kjer nam je starosta mariborskega in slovenskega kolesarstva Lojze Fajdiga s še nekaj kolesarskimi navdušenci pripravil prisrčen sprejem." Rokavcu je v spominu ostal še en zanimiv in šaljiv dogodek. "Oblečeni smo bili v kolesarske hlačke s podlogo iz jelenove kože, ki se je med kolesarjenjem navlažila, sedenje na sedežu je bilo udobno. Ponoči pa se je koža posušila, postala trda in med vožnjo drgnila kožo, kar je bilo zelo neprijetno. V eni od prodajaln smo želeli kupiti vazelin, da bi namazali kožo, da bi bila bolj voljna. Prodajalka nas je začudeno gledala, ko smo ji pojasnili, zakaj potrebujemo vazelin, se je glasno zasmejala."
Prijatelji, ki so se leta 1984 podali na 2983 kilometrov dolgo pot s kolesi, so se pozneje srečavali le tu in tam, pred dnevi pa so, razen Iva Lorenčiča, ki je že pokojni, sedli za skupno mizo v gostilni Karla v Račah in obujali spomine na julijsko avanturo pred 40 leti. "Klepetali smo štiri ure, lahko bi še enkrat toliko. Vsi štirje - Otmar Pečnik (82), Branko Kokol (74), Marjan Petrovič (70) in jaz - imamo kolesarjenje v krvi. Še vedno kolesarimo, upam, da bomo še dolgo," je pripoved končal Branko Rokavec.
