Marijo Šauperl prav lahko srečate, ko v družbi somišljenikov iz delovnih brigad pleska ograjo ob igrišču v domači občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah, lahko jo vidite na odru ali na domačem vrtu. Po izobrazbi učiteljica, sicer kulturnica in ljubiteljica narave, je torej vsestranska ženska, ki je po duši že od mladih let zavezana kulturi. Na ta način je prispevala tudi k uspešnemu družbenemu razvoju svojega kraja, kakor tudi Lenarta, kjer je kar 20 let službovala kot knjižničarka in kasneje direktorica.

Po opravljeni III. gimnaziji je študirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, nato pa še ob delu dokončala drugostopenjski študij na Fakulteti za organizacijske vede Kranj, opravila kar tri strokovne izpite: za pedagoško delo, bibliotekarski izpit ter upravni postopek. Svojo službeno pot je začela pred šolsko tablo v domačem Jurovskem Dolu, kraju, ki mu je ostala zvesta 20 let. V Knjižnico Lenart jo je nato pot zanesla leta 1997, ko se je zaposlila kot višja knjižničarka in prevzela vodenje knjižnice, kasneje nastopila tudi funkcijo direktorice. Leta 2020 se je upokojila. Tudi med delom v knjižnici je ohranila svoje delo z mladimi.

Več kot 50 let pa je bila ob svojem delu aktivna še v kulturnem življenju Slovenskih goric, sodelovala je v različnih društvih, organizacijah in nekatere tudi vodila. Najbolj odmevne prireditve, ki jih je ustvarila v domačem kraju in so postale tradicionalne, so Jurjevi dnevi z Jurjevo nedeljo in blagoslovom konj, ideja za podelitev občinskih priznanj in Jurjevega srebrnika, Žetev, Družina poje, Zimski večeri z različnimi tematikami in pohod Spoznavamo svoj kraj. Je prejemnica številnih visokih priznanj. Nekakšna krona vsega in priznanje vsemu njenemu delu je najvišje priznanje Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Jurjev zlatnik, ki ga je dobila ob letošnjem občinskem prazniku za prispevek k uspešnemu družbenemu razvoju občine. Tako z učiteljskim delom kakor s kulturnim ustvarjanjem, političnim udejstvovanjem, delom z mladimi, s športnim udejstvovanjem, s skrbjo za naravno in kulturno dediščino, s pridelovanjem ekološko pridelane hrane, s skrbjo za sočloveka, povezovanjem in sodelovanjem z ljudmi. A kot sama rada poudari, vsega navedenega ne bi mogla uvesti oziroma izvesti, če ne bi bilo sodelovanja med ljudmi in vseh njenih zvestih sodelavcev. Vesela je, da se v aktivnosti vključujejo tudi mladi.

Marija pa ni samo aktivna v različnih porah lokalne družbe, ampak je tudi zagovornica ekološko pridelane hrane, ki jo prideluje na svoji manjši kmetiji v domačem kraju. Tam sta skupaj s hčerko, znano pisateljico Natašo Kramberger, pripravili že več delavnic na temo ekološko pridelane hrane ter drugih, z naravo in naravnim povezanih delavnic. Je tudi pobudnica ustanovitve Zadruge Dobrina, ki že več kot deset let oskrbuje ljudi s svežo domačo zelenjavo in sadjem ter drugimi produkti s podeželja.

Preberit

e tudi

Marija še vedno deluje kot režiserka, prostovoljka, urednica, pisateljica, babica za vse ideje, mentorica, ampak zdaj si kot upokojenka lahko vzame tudi več časa zase, pri čemer ji, kakor že pregovorno vsem upokojencem, kar naprej zmanjkuje časa.

Sama pravi, da ima rada ljudi, da je človeško življenje edina in največja vrednota, zato še vedno deli svoje znanje med tiste, ki si to želijo. Ko je dan izpolnjen z različnimi aktivnostmi, malo pisanja, malo vrta, malo branja, kakšne gledališke vaje, kakšen scenarij, družina, potem ve, da je še vedno tu, med živimi. Bere ob večerih: novitete, dediščino, biografije, tudi kakšen dober roman. "Branje je osnova vsega!" poudarja. Vesela je, ko jo sreča njena učenka in se v pogovoru zaiskrijo spomini na osnovnošolske klopi - ali ko udeležence mednarodnega projekta hčerke Nataše vodi iz Jurovskega Dola do Črnega križa pri Hrastovcu in jim razkazuje lepote ter značilnosti Slovenskih goric. Ali ko z otroki pridela sirup iz trpotca po starem receptu zakopavanja v zemljo.

Veliko dejavnosti je šlo izpod in skozi njene roke, a vsaka je bila nekaj novega, izvirnega. V odnosu do ljudi pa ima zanimiv rek: "Vedno se postavim v vlogo nasprotnika, kaj bi jaz naredila v njegovi koži – potem pa je življenje takoj jasnejše, takoj ga bolje razumeš. In še: če o človeku nimaš povedati kaj dobrega, še slabega ni treba." V kulturi, kamor pa predvsem sodi tudi knjižnica, vidi temelje slovenstva. Ne smemo se kar prepustiti tujemu in prevzetemu pod šifro posodabljanja. Ljudem svetuje odprtost in sodelovanje, pogovor in izmenjavo izkušenj. Mojstrstvo je v prenašanju lastne tradicije na posodobljen način, ne pa zapiranje v svoje kroge.