NK Maribor so tudi - navijači. Kaj bi klub brez njih. In le redki klubi se lahko pohvalijo s takšno zvestobo, kakršno vijoličastim dajejo privrženci od blizu in daleč.
Na to kažejo tudi vaši odzivi pred 60. rojstnim dnevom kluba. Hvala vam za zanimive zgodbe, anekdote in prigode, ki jih pošiljate na Večer. Ne le po elektronski pošti, tudi običajna velja, seveda. Marsikatero zgodbo bomo objavili, za začetek pa prav posebna. Kajti to je zgodba, ki rešuje življenja. "To je moj ponos," doda Mojca Pepelnik, med nogometaši in navijači NK Maribor znana kot Mala Mo. Takole piše ...
"To je zgodba o njih. Zgodba o izjemnih, čudovitih ljudeh. To je ena posebna vijol'čna zgodba, naša, njihova, vaša. To zgodbo ste morda nekoč nekje že videli, morda ste jo nekoč nekje že slišali, morda o njej že govorili.
Leta 2011 se je ta zgodba začela pod stadionom Ljudski vrt. Pod vzhodno tribuno so se ljudje začeli zbirati zgodaj zjutraj, da bi darovali kri. In smo nadaljevali. Za vse ljudi
Morda ste bili del nje. Morda ste eden od nas. Morda ste samo daljni opazovalec. Morda ste nekdo, ki je nekoč prišel in odšel. Morda ste nekdo, ki je zbiral pogum leta in leta in se potem ustavil pri nas. Morda nekdo, ki je prišel in ostal na ... vijol'čnem. S ponosom in hvaležnostjo čestitamo NK Maribor za 60. rojstni dan. Po vsem, kar smo skupaj doživeli, vsak v svojem obdobju življenja. Vsak je del čudovitega mozaika. Mi smo del sestavljanke, zgodbe NK Maribor, ki ji ponosno pravimo Vijol'čna kri za vse ljudi. Leta 2011 se je začela pod stadionom Ljudski vrt. Tam nekje pod vzhodno tribuno so se ljudje začeli zbirati zgodaj zjutraj, da bi na najlepšem stadionu na svetu darovali kri. In smo leta 2013 nadaljevali zgodbo o njih, za njih, za nas, za vse ljudi. Skozi leta smo oblekli toliko vijol'čnih majic, rešili toliko čudovitih življenj, ker morda je naša kri vijol'čna, a namenjena je vsem, ki jo potrebujete.
To je zgodba o prijateljstvu, o solidarnosti, o spoštovanju. To je zgodba o hvaležnosti. To je naša zgodba.
Hvaležno pišem te vrstice in se s ponosom spominjam zadnjih let, minilo jih je devet. In že prihaja čas, ko se pripravljamo za naslednje leto, ko prihaja zgodba številka deset in zavedam se, da je edinstvena, posebna. Čeprav si želim in verjamem, da jo lahko ponesemo v svet, bo vedno ostala tukaj, kjer se je začela. V Domu prvakov, med ljudmi, ki so čutili isto kot jaz, kot mi. To je zgodba o čudovitih ljudeh, ki so imeli ta trenutek, da so naleteli na katerega od naših nogometašev, ki jim je hvaležno in s ponosom stisnil roko.
Letos je bilo drugače. A zadnja leta smo pokazali, kaj zmoremo in znamo. Čeprav smo letos zrušili vse rekorde, čeprav si neradi ploskamo sami, smo vseeno neizmerno hvaležni in ploskamo predvsem vam, dobrim ljudem.
Hvala ...
Vsem tistim, ki boste še prihajali. Vsem, ki ste v nas verjeli, nam pomagali. Vsem, ki ste naše ideje, želje spravili na papir, v spletne medije, na televizijske zaslone. Vsem, ki gledate izza ovinka - dobrodošli prihodnje leto. Hvala vsem navijačem in najboljšemu klubu na planetu, da smo lahko vsako leto zbrani v takšnih in drugačnih okoliščinah, da rešujemo življenja. Ker še vedno podarjamo roko zato, da damo del sebe nekomu, ki nam tega nikoli ne bo mogel vrniti. Naj bo življenje še naprej želja pomagati drugemu. Z nasmeškom hvaležnosti na obrazu, da vijol'čna družina zmeraj stopi skupaj, tudi če je v nekem trenutku rečeno, da mora stopiti narazen. To je zgodba o nas, o vas. Ker Vijol'čna kri za vse ljudi pomaga tistim, ki jih življenje najbolj boli."
Mojca Pepelnik
