Zmago Gomzi
Pred dnevi se je zaradi zastoja srca iztekla življenjska pot znanega Mariborčana Marijana Urana. Zadnje slovo od nekdanjega nogometaša, pozneje uglednega sodnika, delegata in kontrolorja na tekmah v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji je bilo na dobravskem pokopališču.
Marjan Uran je prve nogometne korake naredil v mariborskem Braniku in s pionirsko ekipo, v kateri je igral v zvezni vrsti, leta 1959 osvojil naslov slovenskega prvaka, pozneje je igral za ekipo tezenskega Kovinarja in nato Polome Sladki vrh. Že na nogometni poti se je začel uveljavljati kot sodnik in se s trdim delom, predvsem pa poznavanjem nogometa v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prebil med najboljše slovenske sodnike, ki so v nekdanji skupni državi krojili usodo na tekmah v drugi jugoslovanski in slovenski ligi. Ko je odložil piščalko, je več kot dve desetletji uspešno deloval kot delegat in kontrolor na tekmah.
Z Marijanom Uranom, ki je kot inženir strojništva delal v Tamu in TŽV Boris Kidrič, pozneje pa je bil zastopnik Livarne Kikinda za Slovenijo, sva se poznala dolga leta, v mladosti sva se družila, pozneje pa sva bila nekaj let tudi sodelavca. Z njim se je bilo vselej prijetno pogovarjati, zlasti kadar je obujal anekdote, ki jih je doživel kot nogometni sodnik. Ko sem se pred dvema letoma udeležil srečanja dijakov, ki so leta 1963 v Mariboru končali srednjo tehniško šolo strojne smeri, med katerimi je bil tudi Marijan, me je presenetil s podatkom, da je med letoma 1970 in 1985 sodil na več kot 500 tekmah, od tega na 123 tekmah druge jugoslovanske zvezne lige. "Vse sem pripeljal do konca," je ponosno dejal, kar kaže na to, kakšen sodnik je bil.
Marijan Uran je bil vrsto let aktivni član Medobčinskega društva nogometnih sodnikov Maribor, ki ga je za prizadevno delo nagradilo z nazivom častnega člana.
Počivaj v miru, prijatelj!
