Upor na Giru: Nekdo bo plačal, grozi direktor

Dan zatišja je bil petek tako na dirki po Itaiji kot po Španiji, če odštejemo, da je bila vsaj za kolesarje na Giru ena zadnjih priložnosti, da v tej sezoni dosežejo še kak uspeh. In do tega je šlo nekoliko lažje, kot bi sicer, saj si je karavana s protestom priborila skrajšanje najdaljše etape (258 km) za več kot polovico (na 124 km). No, Čeh Josef Černy je morda slavil celo zadnjo zmago za poljsko moštvo CCC, glavni sponzor se po sezoni poslavlja od tega športa. Roza majico je pred ključnima etapama na Apeninskem polotoku obdržal Nizozemec Wilco Kelderman (Sunweb), na Iberskem pa je rdečo Primož Roglič (Jumbo-Visma) po prvi ravninski, ki jo je v sprintu glavnine dobil Irec Sam Bennett (Deceuninck - Quick Step).

Slabo vreme le izbilo sodu dno

Slabo vreme na Giru je le izbilo sodu dno, da so se kolesarji prirediteljem uprli. Osem kilometrov po startu so se v nalivu kar ustavili in napotili v moštvene avtobuse, ki so jih nato odpeljali na nov start. "Zelo sem jezen, mislim, da bodo posledice zaradi obnašanja kolesarjev. To ni spoštljivo do dirke, do gledalcev, do nikogar, ki je vključen v to etapo. Zdaj razmišljamo o tem, da pridemo v Milano, toda nekdo bo to plačal," je za italijansko televizijo povedal direktor dirke Mauro Vegni.

Kolesarji imajo svojo plat zgodbe, kot prvi razlog omenjajo skrb za zdravje, v teh koronskih časih ne želijo zboleti še zaradi vremena. Marsikaj je šlo prirediteljem letos narobe, od tega, da je televizijski helikopter razmetal ograje in poškodoval dva kolesarja, do tega, da so odpovedali gostovanje v Franciji, da je počil mehurček in je zbolelo več kolesarjev, drugi so tarnali zaradi utrujenosti. "Eno uro zjutraj vožnje z avtobusom, šest in pol na kolesu in novi dve uri in pol v avtobusu. Zdaj veste, zakaj ne dirkamo na nož že od starta," je po eni od etap čivknil francoski kolesar Jacopo Guernieri.

Zadnji konec tedna se bo to gotovo spremenilo, sploh v nedeljo, ko je v Milanu na sporedu 15-kilometrski zaključni kronometer, bo šlo na vso moč od starta do cilja. Dan prej pa najbrž tudi, ko bo še zadnja gorska etapa, ki sicer ne bo tako zahtevna, kot bi bila s Francijo, se bo pa kolesarjem pošteno vtisnil v spomin Sestriere, do katerega se bodo povzpeli kar trikrat. 103. izvedba Gira je negotova kot redkokatera prej, saj je vodilna trojica tesno skupaj, Wilco Kelderman (Sunweb), njegov moštveni kolega Avstralec Jai Hindley in Britanec Teo Geoghegan Hart (Ineos) v razmiku le 15 sekund.

Roglič: Od časa do časa me je bilo strah

Francozi so jo zagodli tudi Špancem, zato nedeljska etapa brez vzponov Portalet, Aubisque in Tourmalet v Pirenejih, ne bo brutalna in kraljevska, toda 75. Vuelta velja še zmeraj za tritedensko dirko z najtežjim prvim tednom po drugi svetovni vojni. Vzponi Petralba, Cotefablo in Aramon-Formigal znesejo 3000 višinskih metrov (originalna trojica bi jih 5000), da pa nedelja ne bo od muh, priča leto 2016, ko sta prav na teh prelazih Nairo Quintana in Alberto Contador strla odpor Chrisa Frooma, Kolumbijec pa si je takrat tlakoval pot do prve in edine zmage na Vuelti.

Lahko pa kolesarjem ne bo niti jutri, v zadnjih 60 kilometrih na 184-kilometrski progi Huesca-Sabinanigo bodo trije vzponi, dva druge kategorije in eden tretje, ki najbrž vrstnega reda ne bodo postavili na glavo, bodo pa utrudili vse v karavani. "Kar težko bo, to bo še en izziv, ki ga moramo sprejeti, da pripeljemo rdečo majico do Madrida. Nato pa pride nedelja, škoda za manjkajoče vzpone, ampak nimamo vpliva na to, kar se dogaja okoli nas. Upam, da bo prej ali slej šlo na boljše," je dejal Primož Roglič, ki najlažje etape ni odpeljal z eno nogo. Povprečna hitrost na 191 kilometrov dolgi progi je bila kar 49,2 kilometra na uro. "Bilo je zelo vetrovno, večinoma v hrbet, zato je bila hitra, sploh zadnjih 20 kilometrov. Od časa do časa me je bilo kar strah, ampak na srečo je šlo lepo skozi."