Marko Kovačevič
Za las bosta Slovenija in Romunija zgrešili obletnico. 21 let in tri dni po znameniti tekmi dodatnih kvalifikacij, ko je naša reprezentanca z remijem 1:1 v Bukarešti potrdila uvrstitev na svoje prvo svetovno prvenstvo, se ekipi spet dobita. Tokrat ne bo šlo za veliko tekmovanje, vstopnice za SP v Katarju so že zdavnaj podeljene, tiste za EP v Nemčiji pa se še niso začele deliti, na prijateljski tekmi se bosta jutri ob 17.30 v Cluju udarila stara znanca. No, poznanstva so najbrž že precej zbledela, v slovenski reprezentanci ni niti enega nogometaša, ki je bil zraven avgusta 2012, ko so Romuni na prijateljski tekmi v Stožicah padli s 3:4.
Poznanstva gor ali dol, ko se na tekmah ne delijo točke, podrobnejše analize tekmecev niso nujne. Tudi v slovenskem taboru so pred letom v Romunijo razmišljali bolj o sebi. "Predvsem bi radi nadaljevali dober niz z zadnjih tekem, mogoče še nadgradili predstave. V Romunijo gremo, da iztržimo pozitiven rezultat. Pred kratko pavzo, ki jo bomo imeli zaradi svetovnega prvenstva, želimo dvakrat zmagati. Vse bomo naredili za to," je o gostovanju v Cluju in nedeljski tekmi proti Črni gori v Ljubljani dejal napadalec Andraž Šporar.
Novinca znata peti
Post brez uvrstitve na veliko tekmovanje se v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo ni prekinil, ko bo 32 reprezentanc v Katarju lovilo zlati pokal, bo Slovenija že pogledovala proti Euru 2024. "Upam, da nam bo tekma prišla prav pred glavnim ciljem tako nas kot vseh, ki jim je nogomet pri srcu, začetkom novih kvalifikacij. To je zadnje druženje pred marčevskim zborom, kjer bo šlo takoj na glavo. Zelo vesel sem odziva fantov, ti igralci so skozi pripravljalne tekme in ligo narodov postali skupina, ki je vredna zaupanja, kar je dokazala tako s slabimi kot dobrimi momenti. Jasno pa je, da je pogled usmerjen tudi proti mlajšim selekcijam, proti še komu, ki si z dobrimi igrami zasluži pozornost. To je normalen življenjski ritem v reprezentanci v obdobju, ko se ne pripravljaš za veliko tekmovanje. Prepričan sem, da se bo to kmalu spremenilo," je zatrdil selektor Matjaž Kek, ki je tokrat na reprezentančni zbor povabil dva novinca, vratarja Olimpije Matevža Vidovška in napadalca argentinskega San Lorenza Andresa Vombergarja. Oba sta, tako selektor, dobro opravila s pevskim nastopom, obveznim delom reprezentančnega krsta novincev.
"Fantje se morajo zavedati, da so sposobni igrati še bolje"
Če je bila poleti, po uvodnih dveh tekmah v ligi narodov, podoba njegove ekipe vse prej kot spodbudna, se je z rezultatskim preobratom, ki je Sloveniji zagotovil obstanek v drugem kakovostnem razredu Uefinega tekmovanja, v reprezentančni tabor vrnil optimizem. "Morajo se zavedati, da so sposobni igrati še bolje," zdaj nogometašem sporoča Kek, "ne moreš biti zadovoljen, ko rezultati in podoba na igrišču niso pravi. Odzvali so se dobro, vsi skupaj smo reagirali na edini možen pravilen način. Nogometna Slovenija se mora zavedati na eni strani svoje male baze, na drugi strani pa že dokazanega recepta za uspeh. S sodelavci smo bili zadovoljni z njihovim odzivom na upravičene kritike, a bodite prepričani, da nismo tako neumni, da se ne bi zavedali, kdaj nismo bili dobri in na želeni ravni. Če sam s seboj nisi zadovoljen, moraš reagirati. Mi smo reagirali."
Brez napetosti v slačilnici
Obdobja po porazih proti Švedski in Srbiji se je spomnil tudi Andraž Šporar. Zaradi anemične podobe na igrišču so bile takrat proti reprezentanci uperjene številne (medijske) bodice. "Mi smo imeli napetost sami s sabo, ker nismo imeli dobrih rezultatov. Ko gre na igrišču, je vse lažje. Ne bi rekel, da je bila napetost med nami in vami," je dejal novinarjem na Brdu pri Kranju, "mogoče je bil kak članek neprimeren, a mi smo kritiko sprejeli in odgovorili tako, kot je treba."
To jesen je našel formo. Po selitvi iz Middlesbrougha, kjer je igral kot posojeni član Sportinga, v Panathinaikos je hitro zavzel svoje mesto v konici napada atenskega velikana, za vodilno ekipo grške lige je zabil pet golov. V reprezentanci se je dobro ujel z vzhajajočim zvezdnikom Benjaminom Šeškom. "Na terenu nas igra enajst proti enajstim, ne glede na to, v kakšni postavitvi smo. Pomembno je, da tisti, ki igra, da maksimum. Če sva to jaz in Šeško ali druga napadalca, sploh nima zveze, 26 nas je tukaj, vsak mora dati maksimum - če Oblak reši, Šeško zabije ali Kurtić naredi favl, nima zveze," se 28-letni Ljubljančan ne obremenjuje, ali je za Slovenijo primernejša taktična postavitev z enim ali dvema napadalcema.
