(POGOVOR) Jasmin Handanović: "Ne smemo si zatiskati oči, imamo problem"

V zadnjih dveh sezonah se navaja na novo vlogo v Ljudskem vrtu. Mesto prvega vratarja je prepustil mlajšim, a še vedno je zraven. "Bolj stresno je, ko si na klopi. Tam vidiš stvari, ki jih na igrišču ne. Zdaj vem, kako je trenerjem. Ko ti kakšno stvar opaziš, igralca opozoriš, in ko on to registrira, je lahko že malo prepozno. Ko si v golu, si pa osredotočen na igro, stres pride za tabo šele po koncu tekme," nam je dejal Jasmin Handanović, veteran med nogometaši Maribora.

Čeprav je v tej sezoni vratarske rokavice prepustil Ažbetu Jugu, je 42-letnik še vedno pripravljen stopiti med vratnici. "Moja vloga je jasna. Nikakor ne konkuriram za mesto prvega vratarja, tu sem kot dodana vrednost, da lahko vstopim, če bi se karkoli zgodilo. Enako velja za Kenana Pirića. Okoli njega se dogajajo stvari, ki sodijo v drugo pisarno. Vsi trije imamo svoje kvalitete, lahko pripomoremo k boljšemu rezultatu in manj prejetim golom. Kvaliteta je dobrodošla," o sobivanju treh vrhunskih vratarjev razmišlja najstarejši, ki je izpostavil tudi mladinca Sama Pridgarja. "Vklopil se je v naš sistem treningov. Zdrava konkurenca je dobra, učimo se eden od drugega."

​Obramba potrebuje čas

Vijoličasti v tej sezoni v obrambi ne blestijo. Če odštejemo administrativno zmago proti Aluminiju v prvem krogu državnega prvenstva, so nedotaknjeno mrežo ohranili le na gostovanju v Novi Gorici in na pokalni tekmi v Velenju. Zakaj v tej sezoni toliko težav v zadnji liniji? "Težko je reči, zakaj. Delo trenerjev je, da to analizirajo in popravijo. Zadnja linija se je kar spremenila. Ne smemo si zatiskati oči, imamo problem, a vsaka obramba potrebuje čas, da se uigra, najde pravega vodjo. Kot pomaga golman, moraš imeti v ekipi tri ali štiri igralce, ki vodijo, komunicirajo, pomagajo, znajo razbrati situacijo. Ko v neko sredino pridejo novi igralci, se to ne zgodi takoj, avtomatično. Veliko je odvisno tudi od karakterja igralca, ki pa se razvija. Imamo nesrečo, da se je poškodoval Nemanja Mitrović. Njegova odsotnost se bo poznala, saj je deloval kot vodja, a če koga ni, se je treba znajti brez njega. Gremo naprej. Fantje se razvijajo, vse se bo postavilo na svoje mesto," je prepričan nogometaš, ki je v finišu prejšnje sezone odprl knjigo rekordov, postal najstarejši igralec, ki je kadarkoli igral v slovenski ligi.

Novi trener Mauro Camoranesi je spremenil postavitev in slog igre. "Dosti golov dobimo, a jih veliko damo. Napadamo, smo odprti, sistem igre je zdaj čisto drugačen kot v Milaničevi eri, ko so bili avtomatizmi postavljeni. Zdaj jih je treba ponovno usvojiti," poudarja Handanović. Večino treningov pod Klavarijo opravi pod vodstvom trenerja vratarjev, Mitje Piriha. "Vratarji so svoja kasta, izolirani smo," je slikovito opisal veteran: "Treningi so specifični, mora pa biti tudi komunikacija z glavnim trenerjem. Nikoli nisem imel težav z nobenim trenerjem, konec koncev sem igralec in moram upoštevati navodila tako glavnega trenerja kot trenerja vratarjev. Zgrešene komunikacije ne sme biti."

​Covid odnesel trenersko šolo

Ker je že pošteno zakorakal v peto desetletje svojega življenja, so vprašanja o zadnjem poglavju njegove igralske kariere vse pogostejša. Po spomladanskem koronapremoru je za eno leto podaljšal pogodbo s 15-kratnimi slovenskimi prvaki, športni direktor Oliver Bogatinov je dejal celo, da bo imel ponudbo vedno na mizi. Pa nekdanji član Svobode, Olimpije, Kopra, Mantove in Empolija že pogleduje proti prihodnjemu poletju? "Malo že," je priznal, "moram biti discipliniran, da vzdržujem tempo z mlajšimi fanti. Se je pa težko dokončno odločiti, ker smo s covidom v res specifični situaciji. Vse stoji, ne moreš se šolati za trenerja, ne veš niti, kaj bo čez 14 dni. Imam svoje poglede in razmišljanja, kaj bom počel naslednje poletje, definitivno pa bom v nogometu."

V dolgi karieri je doživel marsikaj, a tudi njemu ni všeč nova realnost, ki jo je v nogomet in življenje prinesla pandemija novega koronavirusa. "Zelo pozitivne izkušnje imam z navijači, še posebej z violami. Vsak igralec doživi vzpone in padce, včasih se s tribune sliši kaj neprijetnega, a ko smo postavljali letvico zelo visoko, nizali uspehe, ko je energija rasla, smo razvajali ljudi. Energija, ki je zdaj ni, bi gotovo pripomogla, da bi dobili kak gol manj. Še vedno pa čutim povezanost, ko se sprehodim po mestu ali po Limbušu, kjer živim. Navijači nas pogrešajo, pozna se, da imajo radi ta klub. V teh časih je res vse zaprto, je pa vsaj ta sreča, da nas lahko spremljajo preko TV-zaslonov. Upam, da navijajo doma, nas spodbujajo, tudi preklinjajo, če je treba, se veselijo. Upam, da bo ta situacija čim prej minila. Prazen Ljudski vrt mi res ne diši. Očitno se čaka prenova tribune, da bo še večji spektakel," se je nasmejal Jasmin Handanović.