(KOMENTAR) Eurobasket: Do kod?

Po vmesnih padcih (neuvrstitev na SP 2019) in vzponih (četrto mesto na olimpijskih igrah) je ekipa spet popolna, s kapetanom Goranom Dragićem na čelu. A čeprav jedro ekipe ostaja enako, se je v tem času zgodila velika sprememba: Luka Dončić je iz čudežnega dečka zrasel v globalnega superzvezdnika, zato nekdanja hierarhija selektor (Kokoškov) – kapetan (Dragić) – mladi zvezdnik (Dončić) pod vodstvom Aleksandra Sekulića ni povsem razvidna.

Na generalki pred EP je zaskrbelo: kapetan kriči na selektorja, ker ta anemično spremlja poraz, Sekulić po okusu mladega zvezdnika izoblikuje končno dvanajsterico, pa čeprav moštvo petih organizatorjev igre (za razliko od visokih igralcev) ne potrebuje … A tudi selektor je evropski prvak, to službo ima z razlogom in ekipo najbolje pozna. Zgodovina uči, da ne zmagujejo reprezentance z dvanajstimi najboljšimi posamezniki, ampak z najbolj homogeno ekipo.

Prav kemija je bila leta 2017 zaščitni znak Slovenije. Čeprav so jo junaki množic in vzorniki otrok na trenutke gradili na moralno sporen način – olimpijsko kvartanje ob alkoholu in proslavljanje s pevko namesto z navijači -, je recept deloval. V svetu, kjer cilj posvečuje sredstva in kjer je pomemben le končni rezultat, javnost ob uspehih gleda skozi prste, šele ob neuspehih pod prste.

Z visokoletečimi napovedmi, sicer lastnostjo šampionov, so si košarkarji letos sami ustvarili pritisk. Upravičeno, sodeč po pripravljalnih tekmah, ki pa zaradi uigravanja niso povsem merodajne. Z elementi, na katere lahko vplivajo, torej s pristopom, obrambo in skokom, bodo morali košarkarji predčasno preprečiti, da bi bil njihov rezultat odvisen od enega samega meta, če želijo vse do vrha. Ta ne prinaša le vpisa v zgodovino, ampak tudi življenjske pogodbe z največjimi evropskimi klubi; Klemen Prepelič je zavoljo evropskega zlata šel v Real, Jaka Blažič v Barcelono, Edo Murić v Anadolu Efes. Več kot leto dni se ni obdržal nihče.

Goran Dragić je takrat soigralce naredil boljše, to bo zdaj Dončićeva naloga. Dotlej nepremagani tandem je proti Nemčiji pokazal, da ni nepremagljiv. A spomnimo se zadnjega finala; v zaključku sta oba obsedela, soigralci pa se jima niso izneverili. Če še velja "vsi za enega, eden za vse", bi moralo iti daleč. Saj veste, Gogi se ni vrnil, "da bi igral za peto mesto".