(INTERVJU) Jan Drozg: V Rusijo greš zaradi denarja

Jan Drozg je naslednje veliko ime mariborskega hokeja po Janu Muršaku. Kot šesti Slovenec je bil izbran na naboru lige NHL leta 2017, a v najmočnejši hokejski ligi priložnosti ni dobil. Imel je nesrečo, da ga je izbrala takrat najboljša ekipa, Pittsburg Penguins, zato se je ves čas kalil v drugorazrednem AHL-u. Ko se je ta pogodba lani iztekla, se je jeseni napotil na drugi konec sveta, v Habarovsk, v drugo najmočnejšo ligo na svetu, razširjeno rusko prvenstvo KHL. Resda sta po lanskem ruskem vdoru v Ukrajino tekmovanje zapustila finski Jokerit in latvijski Dinamo iz Rige, a to kakovosti tekmovanja ni bistveno poslabšalo. Drozg je sezono oddelal pri Amurju iz Habarovska, klubu na skrajnem vzhodu Azije, tik ob rusko-kitajski meji in nedaleč od Japonskega morja. Za Drozgom je sicer dobra individualna sezona – na 40 tekmah je zabil osem golov in dodal 13 asistenc, a Amurju so tri točke zmanjkale za preboj v končnico. Jan Drozg je tako že slaba dva tedna doma. No, doma – na Bledu s kopico drugih reprezentantov, ki so že končali klubsko sezono, med tednom pili formo za morebitni nastop na majskem svetovnem prvenstvu elitne divizije. Ob koncu tedna pa se vendarle oglasi tudi v Mariboru – prejšnji vikend je praznoval mamin rojstni dan, v soboto bo še svojega. Dopolnil bo 24 let. "Da bi oba rojstna dneva preživel doma, pa se že dolgo ni zgodilo," pravi mladenič s Pobrežja, ki je zadnjih osem let preživel v tujini, od Švedske prek Kanada in ZDA do Rusije.

Jan, jeseni ste se odpravili v Rusijo, za katero vemo, da je sredi vojne z Ukrajino. Ali ste zato imeli kakšne pomisleke? Kako je sploh prišlo do te odločitve?

"V Rusijo sem se odpravil, da bi igral dober hokej. Razmišljal sem predvsem o tem. Ruski hokej še vedno velja za enega od najboljših na svetu …"

Je liga KHL še vedno druga najboljša, čeprav sta jo dva kluba zapustila?

"Vsekakor. In zato sem se odločil."

Torej ni bilo nobenih pomislekov zaradi vojne?

"Ne. Poznam nekaj fantov, ki so šli v Rusijo že prej, že kak mesec ali dva pred mano so bili tam in podpisali pogodbo. Ko sem jih vprašal, kakšno je stanje in kaj se dogaja, so mi odvrnili, da je vse okej. Tudi agenta sem veliko preizpraševal na to temo in mi je zatrdil, da me ne bi pošiljal tja, če bi bilo tvegano, in da so stvari pod kontrolo. Zaupal sem jim in odšel."

Ste od koga drugega dobili kakšen negativen odziv, ker odhajate v državo, ki je zanetila vojno?

"Ja. Veliko ukrajinskih hokejistov mi je pisalo v stilu, da sem se prodal."

A toliko ste jih spoznali v karieri?

"Ja. Saj ne kot prijatelje, a proti Ukrajincem sem igral svetovna prvenstva, tudi mladinska. Par teh hokejistov se me je spomnilo in mi pisalo. So kar občutljivi na to. Slovenci, Američani ali kdo drug pa nič. Le vprašali so, kako je in ali se kaj čuti vojno stanje, kar se ne, sicer pa nič."

In kako je v tem Habarovsku? Na spletu sem zasledil predvsem, da je pozimi izjemno mrzlo …

"To pa res. En dan ali dva je bilo celo -55 stopinj Celzija! No, v osnovi je bilo -45 stopinj, a aplikacija zaradi mrzlega vetra kaže -55 stopinj."

Torej ni za biti zunaj? Kako se to občuti?

"Tudi mene je zanimalo, zato sem moral iti ven, da to izkusim. Pa res ni prijetno (smeh). Po dveh minutah so mi prsti v rokavicah začeli zmrzovati, kljub kapi me je začela boleti glava, res noro."

Družabno življenje tam torej bolj poteka v notranjih prostorih?

"Za nas, hokejiste, družabnega življenja tako ni. Dvorane, avtobusi, letala in hoteli. To je to."

S tega vidika je za športnike torej vseeno, kje igrajo?

"Tako nekako. Kaj veliko od mesta, kjer živiš, niti nimaš."

Kako pa je teklo sporazumevanje? Rusom na Daljnem vzhodu je angleščina najbrž španska vas?

"Angleščino sta govorila dva tujca, Kanadčan in Latvijec. Slednji je bil glavni pri prevajanju, saj se je kot otrok v šoli učil tudi rusko. Kar se pa ruskih igralcev tiče – od 25-ih so angleško znali le trije. Niti trenerji niso znali nič angleško."

Kako pa ste se potem z njimi sporazumevali? Prek Latvijca?

"Ne, Latvijca niti enkrat pri tem nisem potreboval. Saj hokej je univerzalni jezik. Veš, za kaj gre, levo, desno. Če bi bilo kaj večjega, bi se že prevedlo, kar se hokeja tiče, pa ni bilo težav. Ne nazadnje ruščina za Slovane ni tako težka, da ne bi prav ničesar razumel. Saj če znaš slovensko in srbohrvaško, približno veš, kaj govorijo. Le da še nekaj j-jev in v-jev pritaknejo v besede. Ko povedo kak stavek, ujameš tri besede in povežeš v smiselno celoto. Le da naj počasi in razločno govorijo, sem jim naročil. Tudi oni so mene bolje razumeli, ko sem jim govoril slovensko in ne angleško."

Na hrano pa se vam najbrž ni bilo treba posebej privajati?

"Dokaj podobna je kot pri nas, izstopa kakšna njihova tradicionalna jed kot boršč."

Ste na kakršenkoli način občutili, da je država, v kateri bivate, v vojni?

"Sploh ne. Praktično sem pozabil, da je vojna. Tudi kar se medijev tiče, mislim, da se da spremljati samo to, kar objavijo ruski mediji. Za spremljanje denimo Večera bi se moral s telefonom nekako povezati na evropske operaterje in bi šlo, a starejši ljudje tega niti ne obvladajo."

Pa družbena omrežja?

"Samo potegneš si neko aplikacijo in vse deluje, kot mora."

Smo pa brali, da nekatere korporacije tam zapirajo vrata?

"No, ja. V manjših mestih, kot je Habarovsk, so nekatere trgovine zahodnih blagovnih znamk, kot so Burberry, Louis Vuitton in Zara, res zaprle svoja vrata. V Moskvi pa je vse odprto."

Menda se je umaknil tudi McDonald's?

"Hja, znaka za McDonald's več ne sme biti, v restavraciji se pa prodajajo iste stvari. Ko sem dobil omako, je bil znak za McDonald's samo počečkan s flomastrom, ista zadeva pa je bila preimenovana v nekaj kot 'Okusno je'."

Glede na to, da je Habarovsk kar 8000 kilometrov oddaljen od Moskve, predvidevam, da ste letalskih potovanj do grla siti?

"Ja, gostovanja so bila brutalna. A veste, kako vse skupaj izgleda? Recimo da greš po domači tekmi na gostovanje v Moskvo, to je deveturni let. Po tej tekmi te naslednji dan čaka enourni polet nekam v okolico Moskve. Nato denimo še dveurni let na tekmo v Sankt Peterburg. In ko odigramo tam, nas čaka 12-urna pot nazaj domov. Doma potem odigramo recimo kakšne tri tekme in zgodba se ponovi. Vsaka dva tedna smo na takšni poti. Kot bi denimo vsak drugi teden iz Slovenije letel v ZDA, na tekme v New York, Philadelphio in Boston. Saj enkrat, dvakrat še gre. Po dveh, treh mesecih pa že imaš tega malo čez glavo."

Kako si še sploh krajšate čas v letalu? Saj vam najbrž še filmov zmanjka …

"Malo igramo poker, gledamo filme … Ubijalsko je. Resda so letala zasebna in se lahko uležeš čez tri sedeže. A to je res naporno. To je velik minus tega kluba."

Se še pri katerem toliko potuje?

"Ja podobno je pri Vladivostoku, ki leži nekoliko nižje od Habarovska. Sredi Rusije je sicer še Novosibirsk, vsi drugi klubi pa so bolj ali manj v bližini Moskve."

Kakšen je v tem trenutku vaš klubski status? Ste še vedno član Amurja?

"Ne, nisem več član tega kluba. Sem pa pred odhodom v KHL podpisal takšno pogodbo, da če želim iti nazaj v Rusijo, moram v Amur, ki si do mojega 28. leta lasti pravice do mene."

Podoben sistem torej kot v NHL?

"Ja. A tu me lahko kateri drug klub odkupi za določeno vsoto."

Vi ste torej zdaj prost igralec in čakate na ponudbe? Imate kakšne posebne želje?

"Meni je v Rusiji všeč, bi ostal tam."

A bi najbrž bili malo bližje središču dogajanja, Moskvi?

"Ja. Bo pa težava v tem, ker bo v novi sezoni v veljavo prišlo novo pravilo, da ima lahko vsak ruski klub le tri tujce. V Amurju pa nas je bilo lani pet."

Torej že Amur mora krčiti seznam … Kaj pa drugi?

"Moskovski klubi so sicer precej bazirali na domačih igralcih. A imeti tri tujce na ekipo je res malo. To bo kar težava za Evropejce. Eni imajo še dodaten pravni problem, ker so lani, ko se za pravilo še ni vedelo, podpisali dveletno pogodbo."

Ali je novo pravilo posledica vojne in dodatnega zapiranja Rusije pred Zahodom?

"Ne vem. Argument je bil, da bodo spet obudili oziroma okrepili domači pogon oziroma ruski hokej."

Torej ni samoumevno, da se boste vrnili v Amur, če ste zdaj tujci naenkrat postali odveč?

"Res je. Amur mi je sicer že ponudil novo pogodbo, a sem jo zavrnil, ker mi nekaj ni 'štimalo'. Obljubili so, da mi bodo sredi aprila pripravili boljšo. Če bo res tako, bom pogledal in podpisal, sicer pa se bom ozrl še naokrog."

Kako stresno je za športnika, ko spomladi ne ve, na katerem koncu sveta bo igral celo prihodnjo sezono?

"Za zdaj ni mučno, ker se sezona še niti končala ni, tako da je ogromno časa. Lansko poletje pa je bilo že kar stresno, ko sem videl, da se klubi počasi polnijo."

Vam je pa načeloma vseeno, na katerem koncu sveta ste?

"Pa saj sem bil med 16. in 18. letom na Švedskem, potem dve leti v Kanadi, tri leta v ZDA, zdaj v Rusiji … Spakiraš hokejsko torbo in greš. Pa še en kovček vzameš. In prideš čez osem mesecev nazaj. Preprosto."

Kakšne so pa finančne ponudbe v Rusiji v primerjavi s Švedsko, Kanado in ZDA?

"Če smo iskreni: v Rusijo greš zaradi denarja. Seveda greš tudi, ker je dobra liga, a ta dolga potovanja …"

Že ta "hendikep" morajo Rusi torej finančno kompenzirati, da so zanimivi za tuje hokejiste?

"Seveda. Vsak gre raje igrat v Švico ali Švedsko, kjer so gostovanja manj oddaljena, tudi liga je bolj umirjena, saj igraš le enkrat ali dvakrat na teden, vmes lahko tudi treniraš. V Rusiji pa so tekme pogostejše, potovanja dolga. Pa hokej zna biti malo indijanski, divjanje gor in dol."

Državi, ki ste ju našteli, veljata tudi za urejeni v vseh pogledih. Kako je s tem v Rusiji – ali denimo plače rade zamujajo?

"Slišal sem, da plače v Rusiji rade zamujajo. A pri meni je letos vse 'štimalo'. Morda zato, ker se je vodstvo zamenjalo. En Čeh, ki že sedem let igra v Amurju, je znal reči, da so plače zamujale tudi po pet mesecev. A da je na koncu vse dobil. Tudi zato smo se igralci v garderobi že ob začetku sezone dogovorili, da če bo plača zamujala za več kot dan ali dva, ne gremo na igrišče. A to se ni zgodilo."

Kakšna pa je ključna razlika med ruskim in ameriškim hokejem?

Če si v Rusiji tujec, boš igral nonstop. Forsirali te bodo do onemoglosti, dokler ne boš 'crknil'. Dobesedno. Igral boš 'power play', v prvi ali drugi peterki boš … A v zameno želijo rezultate. Če jih na prvih dvajsetih tekmah ne pokažeš, adijo, lahko greš. To se je zgodilo našemu Kanadčanu. Dajo ti priložnost, dajo ti vse, a če se ne izkažeš, letiš. Če pa pokažeš rezultate, sledijo še premije in vse živo. Ko si tujec, je vse na tebi. Ko sem prišel v Amur, mi je generalni direktor kluba prvi dan rekel, da so napadalno slabi in da od mene pričakujejo gole oziroma točke. Nič drugega, kar delam na igrišču, jih pa ne zanima. Samo gol daj, svoje naredi in to je to.

A ni tako tudi v ZDA?

"Meni se je tam zgodilo, da nisem ujel nekega čudno odbitega ploščka, nakar me je trener zamenjal in potem sploh več nisem igral. Tam imajo večvrednostni kompleks, češ, ti si tujec, kaj boš ti nas učil, svojo priložnost si boš moral še prislužiti. In če nisi tri, štiri razrede boljši od domačinov, ne boš igral. Saj do tebe pristopijo z nasmeškom, te vprašajo, kako si, ti svetujejo in te spodbujajo, da dobro delaš in tako naprej. A jim tudi ni problem, da te plačujejo, da sediš na tribuni."

Če se malo pošalim; sliši se še bolje – sediš in služiš.

"Hja, če bi imel desetletno pogodbo, okej. Če pa imaš eno- ali dveletno, veš, da ob iskanju naslednjega kluba sledijo težave. Saj zato pa Rusi, če res niso superzvezdniki, ki so deležni posebne obravnave, ne odhajajo v ZDA, ampak raje igrajo doma. Zdi se jim, da nima smisla trošiti energijo in se prebijati iz ozadja, še posebej, če se morajo hkrati tudi učiti nov jezik."

Ste se vi osebno že sprijaznili s tem, da ne boste igrali v NHL, ali še tli nekaj upanja, saj ste vendarle še mladi?

"Lansko poletje sem imel možnost, da bi ostal v (nižji ameriški) ligi AHL, tudi letos je ameriški agent menda v stiku z nekaterimi AHL-klubi. A iskreno; zdaj mi bolj ustreza Rusija. Tam se dobro počutim. Je pa res, da tudi ta povratek še ni zagotovljen. Vsekakor pa AHL-a ne bi šel igrat. To sem že dal skozi. V ZDA bi šel le, če bi imel takšno pogodbo, ki bi mi ponujala možnost igranja v ligi NHL."

Po slišanem kar malce podcenjujemo dosežke Anžeta Kopitarja v ligi NHL, kjer je že 17 let, v tem času je Los Angelesu prinesel dva Stanleyjeva pokala, obenem pa je kapetan ekipe. A odmevnost teh uspehov ni niti blizu dončićmaniji ...

"Mislim, da je Anže eden od najboljših slovenskih športnikov v zgodovini. Morda hokej v Sloveniji ni tako popularen in se ne ve, kako težko je priti do vsega tega, in zato ni tako cenjeno. Je pa tudi Anže tak tip, ki se nerad izpostavlja ali promovira po družbenih omrežjih. So pa zaradi Kopitarja vsi v ZDA vedeli, kje je Slovenija oziroma od kod prihajam."

V tem trenutku trenirate pod budnim očesom njegovega očeta, selektorja Matjaža Kopitarja in se pripravljate na majsko SP v Latviji. Kako ocenjujete možnosti za obstanek Slovenije med elito v družbi Kanade, Češke, Slovaške, Švice, gostiteljice, Norveške in Kazahstana?

"Skupina je zelo težka. Po žrebu sem ugotavljal, kdo, za vraga, bi sploh lahko bil naša tarča. Morda je to Kazahstan, ki pa prav tako ni slaba ekipa. V drugi skupini bi lahko bili tarči Avstrija in Madžarska. A bomo videli. Turnir je kratek, odloči lahko slab dan kakšne ekipe in v trenutku se spremeni stanje na lestvici."