(INTERVJU) Didier Defago: Nič ne zaznamuje tako močno kot olimpijsko zlato

Švica je za Avstrijo druga najuspešnejša država v alpskem smučanju na olimpijskih igrah, Didier Defago pa ob Bernhardu Russiju, Pirminu Zurbriggnu in Beatu Feuzu edini od rojakov z zlatom v kraljevski disciplini - smuku. Osvojil jo je leta 2010 v Vancouvru. Leto prej je danes 45-letni Švicar zmagal tudi v Kitzbühlu, s čimer je v eminentni družbi enajstih smučarjev s prestižnim "dvojčkom". V dve desetletji trajajoči karieri v svetovnem pokalu je sicer dosegel "le" pet zmag, ima tri bronaste kolajne iz skupnega seštevka v treh različnih disciplinah, na svetovnih prvenstvih si ni prismučal odličja, a ima trofeji, ki štejeta največ, ter ogromno izkušenj, kar mu pride zelo prav pri novi karieri. Srečali smo ga prejšnji teden na svetovnem testu smuči, ki je bil prvič v dveh desetletjih zunaj "domovine", Avstrije. V Vislo na Poljsko je prišel s smučanja na Norveškem.

"Kontaktirali so me iz moje tovarne, iz Rossignola. Nisem prišel prvič. Ideja se mi zdi dobra. Tukaj smo različni ljudje, nekateri smučajo zelo dobro, drugi morda samo za zabavo. Tu ustvarimo dobro bazo za ljudi, ki radi smučajo, da dobijo prave informacije za izbor. Na Poljskem je že zelo toplo obdobje, sneg je spomladanski, kar je mogoče negativna plat, sicer pa je veliko dobrih. Veliko ljudi je testiralo veliko smuči in to je bila zelo dobra osnova, da se opazijo razlike med smučmi, ki niso neznatne," nam je za začetek povedal Dider Defago.

Koliko ste vi kot smučar testirali opremo, koliko je bil za vas pomemben pravi material?

"Seveda smo veliko testirali. V profesionalnem športu in za vrhunsko izvedbo sta pomembna kontinuirano testiranje in nenehen napredek, če želiš biti ves čas pri vrhu. Če imaš med sezono dobre rezultate, če si v prednosti, če si konkurenčen drugim znamkam, ostajaš na poti, ki si si jo pred tem zastavil. V tehničnih disciplinah se sicer lahko zgodi, da na prvi tekmi v sezoni startaš z enim modelom, na zadnji pa že s tretjim ali četrtim. V hitrih vzame razvoj več časa in lahko dve, tri leta voziš na istih smučeh ali na istem modelu, ampak v času, ko ni tekmovanj, vseeno veliko testiraš."

Je zdaj kaj drugače, kot je bilo v vaših časih?

"V hitrih disciplinah se ni veliko spremenilo, čeprav je bilo precej narejeno na razvoju, na novih materialih. V tehničnih disciplinah pa se svet vrti hitreje. Ampak zdaj se pogovarjava samo o smučeh, v vrhunskem športu pa je pomemben cel paket - smuči, plošča, vezi in pancarji. Da vse to razviješ, potrebuješ precej časa, in vsakemu delu se posvečaš posebej. Od konca moje kariere je bil na tem področju storjen velik premik."

Koliko ste danes še del belega cirkusa, koliko ste vpeti v vrhunski šport?

"Še vedno sem del tekmovalnega progama, manj sem prisoten pri splošnem smučanju. Ampak slednje mi je všeč, rad imam 'normalne' smuči, rad pa se vračam tudi na tekmovalne. Cenim to dvojnost in možnost, da sem prisoten na obeh področjih. Kot nekdanji športnik imam veliko izkušenj, veliko informacij in neko idejo, kako poteka razvoj. Zato so me pri Rossignolu, s katerim sem sodeloval v tekmovalnih časih, prepričali, da nadaljujejo zgodbo. Sicer pa sem malo prisoten tudi v svetovnem pokalu in več v evropskem, sodelujem s športniki in iščem talente, kar je zelo zanimiv del moje službe."

Opažate kakšne talente v Sloveniji?

"Iz Slovenije imamo dva športnika svetovnega pokala, Žana Kranjca in Štefana Hadalina. Imate tudi mladinskega svetovnega prvaka Roka Ažnoha, ki pa ima pogodbo z drugo znamko (pri Atomicu, op. p.) in k njemu ne morem. Imamo dva vaša velika smučarja, kar je pozitivno za našo znamko."

Kranjcu je končno uspelo osvojiti kolajno v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. Ima po vašem mnenju še potencial za kaj več?

"Mislim, da se lahko enakovredno kosa z vsemi drugimi. Marco Odermatt je bil sicer v zadnjih dveh letih korak pred vsemi. Prejšnja sezona je bila za Kranjca zelo težka, tako smučarsko kot zasebno, v zadnji pa se je vrnil. Za njim je odlična zima, kar bi mu moralo prinesti precej samozavesti za prihodnost in da osvoji mali kristalni globus."

Kar bo težko, ker je Odermatt trenutno na drugem planetu ...

"Seveda, takšno je trenutno stanje, vendar je kar nekaj fantov precej močnih in mladi napredujejo ter se približujejo, recimo Norvežan Lucas Braathen. Mislim pa, da je Žan že dokazal, česa je zmožen, in upam, da bo na tem gradil v naslednji sezoni."

Vi ste bili kar vsestranski smučar, predvsem odličen smukač, a tudi zmagovalec tekem v superveleslalomu, soliden veleslalomist in dobitnik medalje v kombinaciji. Podoben razpon ima danes Odermatt. Kje tičijo skrivnosti do uspeha?

"Midva sicer nisva na istem nivoju. Marco Odermatt je v smučarju kot Marcel Hirscher ali kot Roger Federer v tenisu. Le občasno se zgodi, da pridejo takšni fantje, ki so nekaj posebnega, kar je zelo dobro za šport. Zame je bilo zelo pomembno, da sem smučal v različnih disciplinah. Bil sem športnik, ki je rad tekmoval. Bilo mi je težko, ko je po tekmi ali dveh prišla dva-, tritedenska pavza. Smuk pa sem imel rad, ker sem užival v hitrosti že od malega. Mislim, da je to ključno za hitre discipline."

Danes vas kamorkoli greste naslavljajo kot olimpijskega prvaka v smuku. Kaj vam to pomeni?

"S časom, ne da bolj uživam v uspehih, ampak spoznavam, kaj pomeni biti olimpijski prvak. Med kariero zmagaš v svetovnem pokalu, osvojiš kristalni globus, ampak le olimpijsko zlato te tako močno zaznamuje. Prejšnje poletje sem bil ne nekem dogodku z Beatom Feuzem, ki je osvojil vse možno. Ima ogromno zmag in kolajn, tri kristalne globuse ... predstavili pa so ga le kot olimpijskega zmagovalca v smuku iz Pekinga. To je bilo to. Spoznal sem, da je to vse, česar se ljudje spomnijo, predvsem tisto zunaj športa. Na olimpijsko zlato sem lahko danes zelo ponosen."

Se še spomnite, kako ste ga osvojili?

"Da. Bilo je zelo čustveno, zelo posebno. Bilo je v Vancouvru in ni bilo mojih navijačev in družine. Le moj brat je bil tam, ker je delal za Fis, ampak je bil pri deskanju. Takoj po tekmi me je klical, rekel je, da je fantastično in da bo poskušal priti na podelitev kolajn. Rekel sem mu, da naj opravi svoje delo in da se vidimo po igrah. Ampak ko sem sedel v čakalnici, čakal na medaljo, sem opazil, da je brat prišel. Bilo je zelo čustveno, saj je bil prva oseba, s katero sem lahko delil uspeh. Z družino smo si zelo blizu in mi je bilo to zelo pomembno."

Leto prej ste z Wengnom in Kitzbühlom osvojili znameniti smukaški "dvojček" in ste v Kanado najbrž odpotovali kot eden od favoritov. Kako ste se soočili z igrami, je bil pritisk velik?

"S tema zmagama je prišlo ogromno izkušenj. Takoj za tem smo namreč imeli svetovno prvenstvo v Val d'Iseru, kamor sem prišel zelo samozavestno in kot favorit, vendar sem padel, kar je bilo zelo veliko razočaranje. Zelo me je potrlo. Pred tem sem bil že na veliko svetovnih prvenstvih, toda šele v Francijo sem prišel zelo dobro pripravljen in vse je delovalo. Rekel sem si, da je zdaj moja priložnost, da je prišel moj čas. Vse to sem naslednje leto odnesel s sabo v Kanado, kjer sem bil zelo skoncentriran le na svoje delo že ves teden pred tekmo. Zgolj treniral sem, opravil intervjuje, če je bilo potrebno, in to je bila sprememba, ki sem jo opravil od leta prej."

Torej ste iz slabih stvari nekaj potegnili za lepšo prihodnost?

"Mislim, da je življenje takšno. Če ničesar ne poskušaš, če ves čas ne le čakaš, ampak da živiš na varni strani, ti seveda deluje, ampak včasih moraš tvegati. Občasno moraš pasti, da se lahko dvigneš še višje. Imel sem tudi eno težjo poškodbo - in iz vsega tega sem črpal."

Smukači včasih pravijo, da je zmaga v Kitzbühlu več vredna kot zlato olimpijsko odličje. Je res tako?

"Olimpijsko zlato je velik prestiž - in to so tudi sanje vsakega športnika. Ko razmišljaš, da bi postal profesionalec, razmišljaš o olimpijskih igrah. Zmaga v Kitzbühlu pa je za smukača potrditev izjemnih sposobnosti. Potrebuješ nekaj več. Moraš imeti veliko samozavesti, da se lahko igraš s svojimi mejami, ampak ne smeš iti čez. To je tam igra, ki se lahko včasih zelo slabo konča."

Bi se danes še upali spustiti po Petelinjem grebenu?

"Smučal bi, ampak ne kot pred desetimi leti." (Smeh!)

Z 32 leti ste postali najstarejši olimpijski zmagovalec v smuku, naša Ilka Štuhec pa je v vaših letih uprizorila izjemen povratek v svetovno špico, ko so jo mnogi že odpisali. Kako vi vidite njej uspeh?

"O tem sva se prej pogovarjala. Je zelo močna športnica, ima ogromno izkušenj, lepih in slabih. Pred sezono je vedela, da ji lahko uspe. To je močen argument. Če imaš veliko razočaranj, slabih trenutkov, kar ona ima s poškodbami in vsem, greš po svoji poti in se ne oziraš na govorice. Dovolj si močan, da lahko ostaneš osredotočen na svoj cilj, v smislu, 'drugi naj govorijo, kar hočejo'. Poleg tega je zamenjala material, mislim pa tudi, da je bila nekoč v Tinini senci, kar zanjo zagotovo ni bilo vedno lahko. Potem je pokazala, da je tudi ona lahko vrhunska."

Tudi Štuhčeva je dokaz, da je material zelo pomemben faktor pri uspehu?

"Seveda. Ima ogromno izkušenj pri razvoju materiala - in to ji je zagotovo pripomoglo pri ponovnem dvigu. Kästle je majhno podjetje, kar je zanjo prednost, saj je lahko pomagala pri razmahu razvoja. Zdaj pa bi bilo po mojem mnenju pomembno, da se ekipa poveča, s še dvema, tremi smučarji bi razvijalci opreme dobili več povratnih informacij, da kakovost dvignejo na še višji nivo."