Zoran Mijatović
V Planici, "kraju, kjer se vse pomembne stvari na svetu zgodijo," se je Peter Prevc uvodoma pošalil, pa čeprav je bila pred njim morda najbolj čustvena tiskovna konferenca doslej. Dotlej je že bilo jasno, zakaj: "To je moja zadnja sezona v vlogi profesionalnega športnika. Odločitev je zorela nekaj časa, vzel sem si čas za razmislek in mislim, da sem se razsodno odločil. Na koncu je bilo srce tisto, ki je povedalo, da je čas, da si odprem novo stran v življenju. Kaj bom delal naprej, še točno ne vem. Možnosti je veliko. Opcij tudi. O tem se bomo lahko pogovarjali čez 47 dni. Zdaj je čas, da nadaljujem sezono, ki je v teku," je uvodoma dejal 31-letni alfa orel in nizal zahvale vsem, ki so mu pomagali skozi kariero. Ko je prišel čas za zahvalo ženi in otrokoma, pa je le s težavo, z drhtečim glasom, a nasmehom na obrazu, premagoval solze: "Zdaj vem, da ko bo prišel planiški dan, bo to zame velika sprememba, a se je zelo veselim."
Čeprav je novica o skorajšnji upokojitvi najstarejšega med Prevci - štiri leta mlajši brat Cene je kariero zaključil pred letom in pol - na torkovo jutro presenetljivo odjeknila, pa, kot priznava sam, odločitev ni padla čez noč: "O tem sem razmišljal kakšni dve leti. Po zadnjih olimpijskih igrah sem začel razmišljati, kdaj bo pravi trenutek, koliko še zmore moje telo, koliko še moje srce, ali lahko še dam sebe celega v šport ... Potem sem že lani v Planici (s padcem na SP je končal sezono, op. a.) dobil velik namig, da z glavo skozi zid ne gre in da tudi če delaš vse z namenom doseči nek cilj, ni nujno, da se ti vse v življenju poklopi. Do dokončne odločitve pa sem prišel zdaj."
Po 15-letni profesionalni karieri - in seveda vsakodnevnem treniranju tudi v mladih letih - si v tem trenutku "Pero mišica", kot se ga je nekoč oprijel vzdevek, še ne zna predstavljati življenja brez skokov: "Ne vem, če bom lahko čisto presekal. A saj mi morda ne bo treba. Še vedno bom lahko prišel kdaj skočit za rekreacijo. Nikoli se ne ve. Je pa res težko eno stvar, za katero ves čas živiš, odpisati." Kam zdaj, še ostaja odprto vprašanje: "Rad bi živel. Sicer pa - lahko postanem trener, lahko grem v pisarno, lahko v gmajno (gozd, op. a.) ... Imam znanje, zdravo telo in moč, da lahko marsikaj počnem."
V tem, za kar je živel, je bil ekstremno uspešen, za naštevanje vseh dosežkov in presežkov bi nam zlahka zmanjkalo vrstic. Kako pa on v restrospektivi vidi svojo kariero? "Kot prvo je velik uspeh že to, da sem bil 15 let v svetovnem pokalu, vmes postavil nekaj vrhunskih rezultatov in par mejnikov. Zelo pa sem ponosen na to, da je ta šport v Sloveniji skupaj z menoj rasel in se dvignil na mednarodno zavidljivo raven." A ne gre vedno samo za rezultate: "Želim si, da bi si me kolegi zapomnili po tem, ko smo kakšno kdaj tudi ušpičili. Mladi pa ... Upam, da sem jim pokazal, da ne rabiš veliko za uspeh. Da ni le oprema tista, ki prinese uspeh, ampak so to predvsem osebne odločitve. Ko se odločaš, kaj boš počel po šoli ali zvečer, se odloča o tvoji nadaljnji usodi."
"Z rumeno majico bi bila odločitev še lažja"
Za Prevcem sta relativno uspešni dve tretjini sezone s šestimi uvrstitvami med prvo deseterico, a tistih res vrhunskih rezultatov, na katere je navadil slovensko športno javnost pred desetletjem, že dolgo ni. Na stopničkah posamične tekme je nazadnje stal pred dvema letoma v Planici, nazadnje pa je zmagal tik pred prekinitvijo sezone ob začetku pandemije koronavirusa: "A tudi, če bi bil zdaj v svetovnem vrhu, bi vam verjetno na tem mestu naznanil konec kariere. Po vsej verjetnosti bi se z rumeno majico na hrbtu še lažje odločil." Kot pogosto rad pove, so bili prav šampionski časi precej lažji kot zadnja leta: "Do 2016 je šlo vse gladko, ves čas navzgor, brez nekih večjih nihanj. Dobri rezultati in uspehi ti pomagajo nositi breme visokih pričakovanj. Po tem obdobju pa sem si očitno naložil toliko bremena, da me je to stalo še kakšne medalje več na velikih tekmovanjih. Ne nazadnje sem po 2016 še vedno šel na velika tekmovanja kot nekakšen tihi favorit, tudi dosegel še kakšno četrto ali šesto mesto, a zaradi pritiska, ki sem si ga naložil, nisem dosegel tistega, česar sem bil zmožen."
A tudi po drugi upokojitvi v rodbini Prevc družinske dinastije še ne bo konec. Domen Prevc je pri 24 letih še vedno adut na letalnicah, to sezono pa priča še eksploziji 18-letne Nike Prevc, ki je tik pred osvojitvijo velikega kristalnega globusa v ženskih skokih: "Ja, zdaj sta starejša otroka predala štafeto mlajšima. Se mi pa zdi res zanimivo, fenomen, da je iz ene družine v enem športu toliko oseb doseglo uspeh. Razlogi pa - težko rečem." Najbrž je želel ostati malo skromen. Kot je dodal, so ga v družini podprli ob odločitvi. Očetje pa kot očetje ... "Ne vem, če ni celo rekel, da je malce čakal, kdaj bo to prišlo," je za konec dejal Prevc in pristavil, da bo sezono nemoteno nadaljeval kot doslej, z željo po še kakšnem boljšem rezultatu.
