V soboto bo pri naših zahodnih sosedih na sporedu prva od elitnih petih enodnevnih klasik svetovne serije v sezoni. Dirka Milano-Sanremo je polna nasprotij: s kar 294 kilometri je najdaljša, a hkrati najlažja, najbolj dolgočasna, toda z najzanimivejšim zaključkom. Slovenski kolesarski navdušenci bodo najbrž spremljali še kak kilometer več od zaključnih tridesetih, v ognju bodo naši asi, ki so bili izjemni že lani. Matej Mohorič, ki je ob obali Ligurskega morja postal tretji iz zlate generacije z zmago na spomeniku, lani peti Tadej Pogačar, deveti Jan Tratnik in novinec na dirki Domen Novak.
Prvega mesta 28-letni Gorenjec letos ne bo branil. "Zmage mi nihče ne more vzeti, za vedno bo ostala z mano. Zavedam se, da bo uspeh zelo težko ponoviti, ampak mislim, da imam dobre karte v žepu. Najvišja stopnička je moj cilj, moje sanje," je povedal Mohorič. Konkurenco je presenetil z vratolomnim spustom z lastno tehnično pogruntavščino (potopno sedežno oporo) in divjo vožnjo v zadnjih dveh kilometrih po via Romi. "Zdaj tovrstno presenečenje ni več možno, toda v moštvu imamo vrhunske materiale, smo pol koraka pred ostalimi. Morda tu pridejo bolj do izraza, ker so razlike minimalne," je dejal član Bahrain Victoriousa.
Naš as iz Podblice je izjemno tehnično podkovan in tako drzen na spustih, da včasih meji že na norost. Vožnja po robu mogočega in veliko treninga na trasi dirke sta mu prinesla življenjski uspeh, trenutno živi le uro kolesarjenja vstran v Monaku. "To so moje ceste za trening. Ogromno jih uporabljam pozimi, lahko se spustim z zaprtimi očmi. Morda je le še spust s Podblice zame bolj domač." Na tej klasiki vožnja v dolino ni vedno odločilna, v 113-letni zgodovini so zmagovali razni tipi kolesarjev. Sploh po letu 1960 in uvedbi sicer dokaj položnega, manj kot štiri kilometre dolgega vzpona Poggio, katerega vrh pa je le 5,5 km pred ciljem. Vincenzo Torriani, ki je bil več kot štiri desetletja tudi direktor Gira, je imel zadosti skupinskih sprintov, ki jih za povrh niso dobivali Italijani. "Danes je krog favoritov zagotovo najširši od vseh spomenikov, po mojem lahko 25 kolesarjev v cilju reče, da bi zmagali, če bi ... Jaz lani nisem bil vrhunsko pripravljen, pa sem, to veliko pove. Potrebne je precej sreče."
4
kolesarji so od uvedbe vzpona Poggio leta 1960 (vrh je 5,5 km do cilja) zmagali dvakrat zapored
Scenarijev, kako se bo odvilo, je veliko, za Mohoriča bi bilo idealno: "Da sem na Poggiu med prvo peterico, dve, maksimalno tri sekunde za prvim, tu je dobro mesto za napad. V zadnji spust bom šel z vsem, kar imam. Taktike ne morem spreminjati." A lahko tudi, da se na spustu nič ne zgodi. "Napademo se lahko tudi v zadnjih dveh kilometrih, oklevanje lahko privede do sprinta skupine ali pa Tadej vsem pomaha že na Cipressi," lanski zmagovalec opozori na vzpon prej. Pogačarja smatra kot enega od glavnih favoritov. "Edini ima realne možnosti za zmago na vseh petih spomenikih. Zaradi svojih značilnosti pa mu bo najtežje v Sanremu, drugod gre bolj na moč. Na Poggiu potrebuješ veliko več konjskih moči, da se pri 37 kilometrih na uro odcepiš od glavnine. Precej kandidatov je, ki se mu bomo zalepili na zadnje kolo."
Le redki so slavili dvakrat zapored, zgolj štirje od leta 1960. Nazadnje Nemec Erik Zabel pred 22 leti, kar trikrat pa se lahko z "dvojčkom" in skupno največ, sedmimi zmagami hvali legendarni Belgijec Eddy Mercxs. "Morda je zdaj čas, da se to ponovi," je po treningu v Sloveniji ta teden povedal Mohorič. Pričenja spomladansko misijo z osmimi klasikami v šestih tednih. Vrhunec bi letos rad doživel na drugo nedeljo v aprilu v zloglasnem Severnem peklu, dirki Pariz-Roubaix, a o njej malce kasneje.
