Timotej Milanov
Povpraševanje po zemeljskem plinu v Evropski uniji je v letu 2022 padlo za 55 milijard kubičnih metrov ali 13 odstotkov, kar je najstrmejši padec v zgodovini, je pokazala analiza Mednarodne agencije za energijo (IEA). Kot v svojem komentarju izpostavljajo analitiki IEA, je upad enak količini plina, potrebnega za oskrbo 40 milijonov domov. K temu so poleg toplejše zime in višjih cen zemeljskega plina pripomogle dodatne kapacitete vetrnih in sončnih elektrarn, ki so posledica politik, s katerimi EU teži k čimprejšnjemu zmanjšanju odvisnosti od ruskih energentov. V lanskem letu je bilo tako v EU zgrajenih za 50 gigavatov novih vetrnih in sončnih elektrarn, s katerimi so se v energetskem sektorju zmanjšale potrebe po zemeljskem plinu za enajst milijard kubičnih metrov. Izvršni direktor agencije Fatih Birol omenjene premike pripisuje tudi politikam vlad držav članic EU, ki so se energetske krize med drugim lotile s krepitvijo podpornih shem za obnovljive vire energije, možnostjo pridobitev ugodnih posojil za energetsko sanacijo objektov in vgradnjo toplotnih črpalk.
Kot smo že poročali, so energetski ministri EU ta teden dosegli tudi dogovor glede podaljšanja uredbe o zmanjšanju porabe plina za 15 odstotkov, v katero pa je vključena tudi izjema za Slovenijo, in sicer zaradi prehoda s premoga na plin v primeru daljinskega ogrevanja in oskrbe z elektriko v Ljubljani.
Stopamo v ero toplotnih črpalk
V gospodinjstvih, javnih in poslovnih prostorih so po podatkih IEA lansko leto porabili 28 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina manj kot v letu 2021, kar predstavlja skoraj 20-odstotni padec. Poleg toplejšega vremena je k temu prispevala tudi sprememba navad in množična menjava ogrevalnih sistemov. Na podlagi podatkov iz pametnih termostatov IEA ugotavlja, da so uporabniki v povprečju znižali temperaturo v prostorih za 0,6 stopinje Celzija. Na zmanjšanje porabe pa je žal vplivala tudi energetska revščina, saj so v ekonomsko šibkejših gospodinjstvih zmanjšali porabo plina zaradi visokih cen. Pri tem pa so, ugotavlja IEA, prešli na cenejše energente, ki pa so v veliko primerih tudi večji onesnaževalci kot so zemeljski plin, lesni peleti, oglje in nizkokakovostno kurilno olje. Medtem toplotne črpalke očitno postajajo glavna alternativa za plinske in oljne kotle, tako je bilo v EU v lanskem letu vgrajenih okoli 2,8 milijona toplotnih črpalk, s čimer naj bi prihranili porabo okoli 1,4 milijarde kubičnih metrov zemeljskega plina. Skupaj z energetsko sanacijo stavb pa celo okoli 3,5 milijarde kubičnih metrov.
Povpraševanje po zemeljskem plinu v EU je lani padlo za 13 odstotkov, kar je največ v zgodovini
Tudi v industriji je poraba zemeljskega plina padla za 25 milijard kubičnih metrov ali 25 odstotkov. To je povezano tudi z zmanjšanjem proizvodnje, s katerim so se na krizo odzvali predvsem v energetsko intenzivnih panogah. S tem so se zmanjšale potrebe za okoli 13 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, skoraj polovico tega pa je predstavljalo zmanjšanje proizvodnje umetnih gnojil.
Energetski prihranki na račun zmanjševanja proizvodnje pa po mnenju strateškega svetovalca Denisa Manceviča ne morejo biti razlog za veselje. "Ti prihranki se prikazujejo precej enostransko - zgolj kot zmanjševanje odvisnosti od Rusije, a bomo z zmanjšanjem proizvodnje izgubljali tudi konkurenčnost teh industrij ter delovna mesta, medtem ko bomo iste surovine uvažali od drugod." Mancevič sicer meni, da ne gre za nepovratni proces in da bo zemeljski plin v določenih panogah še naprej igral pomembno vlogo. "V določeni meri ga je tehnološko zelo težko nadomestiti oziroma so za to potrebna obsežna vlaganja, ko pa bo cena plina spet na sprejemljivih ravneh, se bo začela vnovič višati tudi poraba."
Diverzifikacija prinaša tudi višjo ceno
Ruski delež v dobavah zemeljskega plina v EU je s 40 odstotkov leta 2021 padel pod deset odstotkov konec lanskega leta. A v IEA opozarjajo, da so kljub zgodovinskemu padcu države EU za uvožen plin plačale skoraj 400 milijard evrov, kar je trikrat več, kot so zanj plačale leta 2021. Čeprav se razmere na trgu z zemeljskim plinom v letu 2023 normalizirajo, pa IEA ugotavlja, da bo ta še vedno podvržen številnim negotovostim. Med njimi še vedno ostaja tudi grožnja, da bo Rusija povsem zaustavila dobavo zemeljskega plina po plinovodih. Prav tako možnost zmanjšanja dobav utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) zaradi povečanega kitajskega uvoza LNG.
Pregled veleprodajnega trga z zemeljskim plinom, ki ga je objavila Agencija za energijo, kaže, da so lani cene zemeljskega plina dosegle vrh konec avgusta po napovedi Gazproma, da bo prenehal dobavljati plin v Evropo po Severnem toku. Tako so terminske pogodbe za dobavo v letu 2023 na nizozemski borzi TTF dosegle zgodovinski vrh pri 312 evrih za megavatno uro, medletni uvoz zemeljskega plina iz Rusije v Evropo po plinovodih pa se je zmanjšal za 50 odstotkov, na drugi strani se je uvoz LNG povečal za 63 odstotkov.
Slovenija za plinsko partnerstvo s Hrvaško
Kot je znano, je Slovenija, ki je pred vojno v Ukrajini skoraj v celoti uvažala ruski zemeljski plin preko Avstrije, novembra lani uspela skleniti sporazum z Alžirijo, po katerem bo alžirska energetska družba Sonatrach v prihodnjih treh letih Geoplinu preko Italije dobavila 300 kubičnih metrov zemeljskega plina, kar zadošča za slabo tretjino letnih potreb Slovenije. Vlada Roberta Goloba želi zdaj varnost dobav plina okrepiti še s podpisom solidarnostnega sporazuma s Hrvaško. Za to naj bi bili že "izpolnjeni vsi pogoji in usklajeni teksti", je slovenski premier povedal v torek ob srečanju s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem. Podoben sporazum Slovenija že ima z Italijo. Slovenija je zainteresirana tudi za sodelovanje pri projektu širitve terminala za LNG na Krku, ki naj bi postal plinsko vozlišče za srednjo Evropo. Vprašanje prenosnih poti za plin s Krka preko Slovenije v Avstrijo in naprej v Nemčijo pa mora biti po besedah Goloba usklajeno s potrebami potencialnih kupcev. Kapaciteta terminala bo v prvi fazi nadgradnje povečana z 2,9 na 6,1 milijarde kubičnih metrov plina letno. Med potencialnimi dobavitelji LNG za Evropsko unijo, ki se želi v celoti oskrbovati z neruskimi viri, sta po besedah Goloba tudi Egipt in Izrael. Terminali v Jadranskem morju pa lahko, pravi, služijo kot vstopna točka za skupne evropske nabave.
