Imel sem dve obdobji, ko nisem vohal. Ja, izgubil sem voh. Povsem. Nisem vohal ne kave ne gnojnice ne izpušnih plinov ne najmočnejšega parfuma … Nič! Potem se mi je voh po nekaj letih vrnil, a sreča ni bila dolgotrajna in ponovilo se je. Za več kot deset let! Lahko bi se mi zažgalo mleko na štedilniku, opazil bi šele dim, zavohal pa ne bi ničesar. Obiskal sem lepo število zdravnikov, a učinka ni bilo. No, zgodba se je, vsaj do danes, končala srečno. Voh se mi je vrnil, pa še danes ne vem, zakaj - spremenil nisem ne hrane ne načina življenja, nisem jemal nobenih zdravil … Skratka, spet voham in svet je postal zato lepši.
Vsak čut, ki ga imamo, nam za nekaj služi. Že res, da če ne vohaš, ti tudi nič ne smrdi. Ko sem bil pri prijatelju na kolinah, so mi dali prati čreva. Ne smejte se mi. Tudi zrak ob cesti z gostim prometom se mi ni zdel onesnažen. Žal pa tudi nisem vohal jesenskega listja in gob v gozdu ali sušečega se sena pa razžaganih drv. Ali pa tisti vonj po dežju … Hrana? Seveda pri okusu sodeluje tudi vonj jedi, a človek se pač navadi na marsikaj. Da ne vohaš, je vendarle lažje sprejeti, kot da ne vidiš ali slišiš. Vsaj mislim tako. Na novo sem odkril, kako dobro je lahko kakšno vino. Ali čaj. In dišavnice so spet v moji kuhinji.
Res, koliko vonjev nas obdaja, prijetnih in neprijetnih. Tudi neprijetni imajo svoj pomen. Se pa naše dojemanje, kateri vonji so prijetni in kateri niso, kateri so v družbi sprejemljivi in kateri niso, spreminja skozi zgodovino. Ko sem bil še otrok, smo se kopali enkrat tedensko. In dvomim, da sem si pogosto zamenjal srajco, na primer. Verjamem, da bi bilo tudi danes podobno, če ne bi izumili pralnega stroja, kajti na roke prati vse te današnje bolj ali manj umazane količine perila bi bilo res mukotrpno opravilo. Enostavno si ne predstavljam, kako bi to zmogli. Razen če bi to delo pač opravljali drugi namesto nas.
No, ampak poudarek je seveda na vonjih. Če bi se danes v takem stanju, kot sem bil kot otrok nekje proti koncu tedna, pojavil v šoli ali v avtobusu, bi ljudje verjetno dobesedno vihali nos nad mano. Dandanes skoraj ne moreš več stopiti v stranišče, ne da bi omamno dišalo po nekih približno cvetličnih vonjih. Dišati mora oprano perilo, če ne, nimamo občutka, da je čisto. Meja med smradom in prijetnim vonjem se ves čas spreminja. Lahko bi celo rekli, da se ljudje skrivamo za tujimi vonji. Vsak ima pač takega, kakršnega si izbere. Čakam samo še na to, da bodo odišavili bencin in dizel. Potem bo svet (skoraj) popoln.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
