Novici o stečaju Adrie sem sledil na razdaljo; ne zato, ker ne bi bila zanimiva in za Slovenijo zelo pomembna, ampak predvsem zato, ker sem v zadnjih letih s to letalsko družbo zelo redko letel. Iz Trsta namreč najraje letim s tržaškega letališča, čeprav je neposrednih mednarodnih povezav malo, vendar so zelo dobre zveze preko Rima, kadar letim na jug Evrope, v zadnjih letih predvsem v Katalonijo, ali preko Münchna za evropske destinacije, s tremi leti dnevno in odličnimi povezavami po vsem svetu. Tržaško letališče je od mojega doma oddaljeno dobrih 15 minut, parkirišč je na pretek in najcenejše je na razpolago za deset evrov dnevno, s spletnim predplačilom celo za devet evrov. Cene letov so zelo konkurenčne. Ko sem bil pred leti zaposlen na ministrstvu v Ljubljani in sem moral v ponedeljek zjutraj na službeno v Bruselj, sem vprašal, ali bi za polovično ceno lahko letel kar iz Trsta in prihranil polovico, pa so mi odgovorili, da ima vlada pogodbo z Adrio in tako je država odštela približno 700 evrov namesto 300, sam pa sem moral sredi noči sesti v avto in se odpeljati na Brnik. Neverjetno, vendar res. Skratka nekaj je bilo hudo narobe.
Na odnos države do stečaja Adrie gledam globalno, kot na pomanjkanje vizije o umestitvi Slovenije v širše okolje, ki jo obdaja
