Plača je tudi v javnem sektorju, tako kot v gospodarstvu, sestavljena iz osnovne plače, dodatkov in dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Direktorji v javnem sektorju praviloma niso upravičeni do dodatkov, do katerih so sicer upravičeni drugi javni uslužbenci, zato ni mogoče, da bi direktorjem "dvignili dodatek". Z načrtovanimi spremembami uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela se ne povišujejo dodatki za direktorje, saj torej teh sploh ne morejo prejemati, temveč se vzpostavlja zgolj možnost, da se glede nagrajevanja delovne uspešnosti direktorje postavi v enak položaj z drugimi javnimi uslužbenci.
Nikakor torej ne gre za poviševanje plač direktorjem, temveč za izenačitev s preostalimi javnimi uslužbenci zgolj glede možnosti variabilnega nagrajevanja, do česar pa je direktor, tako kot drugi javni uslužbenci, lahko upravičen, lahko pa tudi ni upravičen – odvisno od rezultatov dela, tako kot vedno, ko gre za variabilno nagrajevanje, ne glede na to, ali se izvaja v zasebnem ali javnem sektorju. Tovrstna odprava razlike v nagrajevanju enih in drugih bo gotovo prispevala k motivaciji in uspešnosti direktorjev v javnem sektorju, kar je nedvomno tudi v javnem interesu. Če bi vlada želela povišati plače direktorjem, potem bi to lahko storila s spremembami Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in povišanjem osnovnih plač direktorjem, ne pa s posegom v uredbo, ki ureja variabilno nagrajevanje delovne uspešnosti.
V Ministrstvu za javno upravo menimo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za razlikovanje glede variabilnega nagrajevanja med direktorji in preostalimi javnimi uslužbenci. Direktorji so namreč po sedaj veljavni ureditvi upravičeni do 10 odstotkov osnovne plače iz naslova delovne uspešnosti, medtem ko so preostali javni uslužbenci upravičeni do 20 odstotkov osnovne plače iz naslova tovrstnega nagrajevanja, če gre za delo v pogojih prekomernih obremenitev v okviru posebnih vladnih projektov (na primer predsedovanje Slovenije Svetu EU, varovanje schengenske meje in obvladovanje migrantskega toka), pa lahko drugi javni uslužbenci prejmejo do 30 odstotkov osnovne plače, direktorji pa največ 10 odstotkov njihove osnovne plače. Še zlasti pa razloga za tovrstno razlikovanje glede nagrajevanja delovne uspešnosti v ministrstvu ne vidimo po občutnem povišanju osnovnih plač v javnem sektorju javnim uslužbencem v letu 2019 kot posledici razrešitve stavkovnih zahtev sindikatov javnega sektorja, ko direktorji niso bili deležni nobenega povišanja plač ter so se razlike med plačami direktorjev in njim podrejenih sodelavcev dramatično zmanjšale. V posameznih primerih imajo direktorji celo nižje plače od svojih podrejenih sodelavcev. Dodajamo, da se med direktorje štejejo med drugimi tudi delovna mesta rektorjev, dekanov, načelnikov upravnih enot, glavnih tajnikov univerz in drugi.
Ob tem pa ne gre pozabiti še dejstva, da direktorji tudi ne morejo napredovati v višje plačne razrede, do česar so upravičeni drugi javni uslužbenci, kar pa še dodatno zaostruje razmerje v plačah med enimi in drugimi. Razlog, da se direktorje izenači s preostalimi javnimi uslužbenci vsaj glede nagrajevanja delovne uspešnosti, ki je odvisna od delovnih rezultatov, je po naši oceni povsem utemeljen.
Katja Mihelj Nagode,
Služba za odnose z javnostmi
Ministrstvo za javno upravo
