Tomaž Ranc
Tretja razvojna os na Koroškem ni več hit, ampak boleča tema, saj bi regija že zdavnaj morala imeti tisto, kar ji gre, to presneto spodobno cesto, kot jo ima ves normalni svet, ki se že razvija v smeri dronov, letečih taksijev in hitrih železnic, kar je tudi bolj ekološko sprejemljivo in v koraku s časom.
Mediji in lokalna oblast v imenu ljudi kričimo in opozarjamo na ta realno nespodobni manko čudovite obmejne pokrajine in ljubosumno zremo čez mejo, iz potrebe je kot oblika pritiska vzniknila še civilna sfera, Mladinska iniciativa. Vroče blago – le kdo, ki je pri zdravi pameti, se ne bi strinjal, da regija potrebuje hitro cesto - je počasi pričela grabiti tudi strankarska in vladna politika. Pa nič ni bilo tako samoumevno. Spominjam se, kako sem aktualnega predsednika republike Boruta Pahorja na nogometnem turnirju Kulturni šok na Prevaljah februarja leta 2004, ko je bil še predsednik državnega zbora, neformalno prepričeval, zakaj Koroška nujno potrebuje hitro cesto, in se je temu še skorajda čudil. Za obisk smo mu organizatorji bili hvaležni – zaradi gripe sicer ni igral - ali me je tedaj razumel ali ne, zdaj niti ni več pomembno, bolj boleče je, da Korošci niti še danes niso enakopravni preostalim državljanom. Žal se samostojna Slovenija za ljudi v tem delu zibelke slovenstva dolgo, predolgo ni zganila. Tistega leta 2004 je Koroška imela 73.816 prebivalcev, leta 2018 pa le še 70.603 (Vir: Statistični urad RS). Mnogi so se odselili in poiskali priložnost drugje.
Še Šarec pravi, da je kuriti raženj, dokler zajec teka po gozdu, prekmalu
