Beseda praznik etimološko seveda nima nobene pomenske zveze s praznino, s plehkostjo niča torej, ampak aludira na dela prazen, prost dan. Kljub vsemu pa želi biti takšna izpraznjenost dneva od dela hkrati napolnjena z vsebino in spoštljive/uzaveščene praznovalce neobvezno zavezuje k manifestativnemu delovanju. Ob tem pa se, se zdi, vse številnejši sklicujejo in prisegajo na ponotranjeno, intimno obeleževanje družbenih prazničnih vsebin in odpirajo namembnost praznika drugim vsebinam. Briljantna mimikrija. Grem takoj in medias res: praznični dnevi (državni in verski) so vse bolj le še lov na podaljšane vikende ali priložnostne počitnice. In nič več.
Slovenci imamo to smolo (ali pa srečo), da nam dvakrat v letu drug za drugim sovpadeta dva praznična dneva, vendar z različnima vsebinama. 25. in 26. december (božič in dan samostojnosti in enotnosti) ter 31. oktober in 1. november (dan reformacije in dan spomina na mrtve/vsi sveti). Manifestativno nam je protestantski dan ugrabila noč čarovnic, vseh živih dan (po Župančiču) pa smo s svečešovom vzpostavili kot odpadkovno najbolj produktiven slovenski projekt. Prvomajsko in novoletno dvodnevje sta zunaj konteksta tega razmisleka, saj njuno dvodnevje služi le eni namembnosti.
Slovenci imamo 12 (dvanajst) praznikov z dela prostimi dnevi (teh je sicer 14, zakaj praznik dela in novo leto nam navržeta vsak po 48 dela osvobojenih ur), prinesti pa znajo tudi smolo s praznično prostostjo, to je v primeru, ko pride dela prost praznični dan na nedeljo, ki pa se ne prenese na naslednji dan. Med prazniki je osem državnih, štirje pa so cerkveni.
Tragikomedija se vsako leto znova dogaja s prazničnim predvečerom dneva samostojnosti in enotnosti, zakaj dan pred 26. decembrom je božični dan.
Tudi letos ni bilo nič drugače.
Kdaj torej s proslavo in zletom v Jakoba Petelina dvorani v Cankarjevem domu? Večer 24. decembra je namenjen družinskemu praznovanju: krašenju božičnega dreveščka, bližnjim, čaju s potico in veselemu polnočnemu obeleževanju – rojstvu božjega sinu: tako že od leta nič naprej. Na večer prazničnega božičnega dne (to je 25.) se pokloniti največjemu slovenskemu zgodovinskemu dnevu v suverenosti in poenotenju pa … ne gre. Za parlamentarci je že zadnja seja, izobraževalne procedure so na vakancah, elite so raztresene po izbranih destinacijah, verujoči pa ... Kako torej prazniku samostojnosti in enotnosti zagotoviti pravo in pravočasno težo?
Nisem še slišal, da bi slovenska cerkev dovolila božično obredje kakšen dan pred dnevom B, čeprav tudi pri njih stvari ne štimajo vedno: niso vsi uporabniki njenega izročila svetniki, še manj njihovi tonamenski priskledniki – oboji znajo z vajami v velikonočnih zajtrkih prakticirati že kakšen teden in več prej (kar je morebiti opravičljivo, ker je državo praznično zapovedana velika noč datumsko mobilna). Kar pa za slovenski 25. in 26. december ne velja.
Ker je ljudska volja marsikdaj le mrtva črka na papirju, njen vedno bolj nebodigatreba praznični dan vrhuška brez slabe vesti sproducira pač pet, šest, sedem dni pred dejanskim obletničnim dnevom. Tako tudi letos.
Osrednja državna proslava se je zgodila 20. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, porod je bil šest dni prehiter, dete pa začuda ni bilo kilavo, prav nasprotno: z besedo so se za vse nas izpostavili športnik, čezmejna manjšinka, priseljenec, invalid, med temi pa so z glasbo krmarili izštekani. Gledljivo, vendar razumljeno predvsem kot dokumentarni film zaradi datumskega zahajanja.
Sprašujem se, kako bi bil videti avditorij v Gallusovi dvorani, če bi zaradi sovpadanja nezdružljivega, opravili proslavo 26. decembra zvečer, s čimer ne bi bilo nič narobe: praznovali bi lahko ves dan, zvečer pa se veselili in sprostili (podoživeli), kot smo se tistega 1990. leta.
In slavnostni praznični govorec bi lahko večerni nagovor 26. decembra vsem še živim referendumskim akterjem in njihovim dedičem zastavil z besedami: "Danes se že od jutra brez slabih misli spoštljivo in ponosno priklanjamo na vse strani, tudi levo in desno, hkrati pa tudi samim sebi, zakaj na današnji dan pred (vstavi letnico!) leti smo … In nocoj je spet čas za radostno preštetje: za, za, za … zato, drage državljanke in državljani …"
Nič ne bo narobe, če bodo lahko na dan samostojnosti in enotnosti R nezasedene sedeže tistih, ki so sicer v službi ljudstva, a na praznični dan zaradi neodložljivih obveznosti zadržani, v gallusovki zapolnili sleherniki.
