Prav danes, 22. marca, mineva 100 let od rojstva slovenskega pesnika Ivana Minattija. Rojen je bil v Slovenskih Konjicah, a je tam preživel le najzgodnejše otroštvo, saj so se pri njegovih petih letih od tam z družino preselili v Šmartno pri Slovenj Gradcu. O tem novem kraju, ki pa se je že zasidral v njegov spomin, novo okolje pa je pomembno vplivalo tudi na oblikovanje njegovega odnosa do sveta, je pisal tudi sam v priložnostnem besedilu Čas sonca, prostosti in pravljičnosti.
"Rojen sem bil v Slovenskih Konjicah, vendar pa je Šmartno na neki način moj resnični rojstni kraj: na Slovenske Konjice nimam nobenih pravih spominov. Bil sem premajhen. V Šmartnem so se mi šele odprle oči. In hitele sprejemati vase pokrajino: Pohorje s Črnim vrhom, s Kopama, pa Urško goro in Peco za njo, pa Homec, pa vse tiste travnike in njive naokoli. Verjetno me je tisti čas, tisto leto in pol ali dve leti, ki sem jih preživel v Šmartnem, zaznamoval z ljubeznijo do narave in vsega, kar je v njej. Lahko bi trdil, da je bil tisti čas odločilen za mojo poezijo, da ji je že takrat določil njene karakteristične poteze. In imel sem dobro učiteljico. Še danes se je rad spomnim.
Moj oče, državni geometer, je bil iz Konjic premeščen v Slovenj Gradec in tako sem še ne pet let star z našo družino prišel v Šmartno. Pravzaprav v Trebuško vas. Stanovali smo v lepi, kar gosposki hiši, ki so ji rekli Sibilova hiša. Imela je lep, velik balkon in zraven balkona visoko, košato hruško. To je bila najslajša hruška v mojem življenju. In tam, med Šmartnim in Slovenj Gradcem, so potekali moji najlepši dnevi. Bosopetec sem se z drugimi vaškimi otroki potikal in stikal po vasi. Kmečke matere so mi rezale kruh ali dale kako jabolko za pod zob, kot tudi vsem otrokom, kadar smo pokukali v hišo. Spomnim se velikih, nizkih hlebcev črnega kiselkastega kruha, ki so ga pekle v domači krušni peči za ves teden. Ali to še počno? Otroci smo vse pretaknili, nikjer nas ni manjkalo. /…/ Kar prilepil sem se vaščanom, ko so odhajali na travnike in njive, kadar so kosili, sušili seno ali želi žito. Povsod me je bilo dosti.
Od takrat pa vse do danes me spremljata vonj po posušenem senu in razgretih zrelih poljih. Morda je bil ta čas odločilen za moj odnos, za mojo ljubezen in spoštovanje do narave. /…/ Čas je mineval in z njim tudi brezskrbne otroške igre, prišla je jesen in vpisali so me v prvi razred osnovne šole v Šmartnem. Imeli smo zelo prijazno učiteljico. Spomnim se, da se je zgrozila, ko je ugotovila, da že gladko pišem in berem. Zato sem se večino šolskih ur dolgočasil in kdaj pa kdaj iz dolgočasja tudi zadremal. Tako je poteklo prvo leto moje šolske učenosti. V naslednji razred sem hodil že v Slovenj Gradcu, kamor smo se preselili.
Čas, ki sem ga kot otrok preživel v vaših krajih, živi v meni kot čas, poln sonca, modrega neba, vetra, prostosti in pravljičnosti, ki me bogati še danes." Tako je Minatti o svojem šmarškem letu zapisal v zborniku Od podeželske trivialke 1811 … do devetletke (ob 190-letnici šole, uredila Petra Škrlovnik, Šmartno pri Slovenj Gradcu, šolsko leto 2001/2002, str. 58, 59).
Naslednja tri šolska leta je Ivan Minatti obiskoval v Slovenj Gradcu, saj so se preselili v mesto, kjer je bila šola v graščini Rotenturn (danes sedež mestne občine), od tam pa so se z družino odselili v Ljubljano, kjer je pesnik slovenskega intimizma in kasnejše eksistencialne pesniške izpovedi ostal vse svoje življenje.
Ivan Minatti se je rad vračal v Slovenj Gradec. O tem je zapisala njegova žena Lojzka Špacapan: "Osnovna šola, kopanje, kjer je skoro utonil in je odnesel bridko lekcijo, šele po vojni, v delovni brigadi na Reki, se je naučil plavati. S hčerjo in vnukom smo enkrat kolovratili po Sl. Gradcu, kjer je pozabil, da ima s sabo družino, hodil je in hodil in obujal spomine. Tudi pri Tisnikarju smo se večkrat oglasili itd. Skratka, imel je kaj povedati in se spominjati."
Letošnji 20. marec je zaznamoval začetek pomladi, 21. marec je bil svetovni dan poezije, danes mineva sto let od pesnikovega rojstva. Najbrž bo dobro delo, če v sebi ob teh dnevih odmerimo prostor za stihe Ivana Minattija. Oboje je vzeto iz narave: motiv pesmi in drevo, ki je padlo za papir, na katerem je natisnjena.
Pa bo pomlad prišla
Pa bo pomlad prišla
z oblaki šumečimi,
pa bo pomlad prišla
z rožami rdečimi,
s tistimi rosnimi,
mladimi rožami …
O, kak se po rožah
toži mi!
Pa bodo deklicam
v mraku oči zažarele,
pa čez nedrja
majice bele napele,
oj, tiste majice,
z rokavci kratkimi …
Kdor jih kdaj božal je,
temu pomoči ni!
Pa bo srebrni ščip
sameval nad ribniki,
vali drhteči se lilijam
plaho dobrikali,
jug serenado šumel,
v senci brez sanjala dva,
zvezde visoko bleščale …
Oj, ne hodite tja!
Jaz pa le pojdem takrat
za oblaki šumečimi,
jaz pa le pojdem takrat
za rožami rdečimi:
morda kdaj najdem cvet,
morda kdaj srečam oči,
tihe, dobre oči,
tihe, dobre oči.
Andrej Makuc, Šentjanž pri Dravogradu
