(POGLED) Demokracija po domače. Oziroma po Janševo.

V ponedeljek je Programski svet RTV Slovenija potrdil programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki so mu nasprotovali tako stroka kot velik del zaposlenih na TV Slovenija in velik del javnosti.

Mislim, da bi nas zdaj moralo postati strah. Ampak res strah.

Razlog ni samo v tem, da bo Janši uspelo TVS spremeniti v obskuren medij, ki ga bodo ljudje gledali samo še zaradi narodnozabavnih in športnih vsebin. V medij, ki ne bo mogel več konkurirati njegovim strankarskim političnim trobilom. Kar je že sámo po sebi dovolj velik in resen problem. Da ta trobila sploh obstajajo.

Gre še za drugo, bolj skrb vzbujajočo stvar. Za to, kako Janša uresničuje to svojo željo, ki se vleče že od osamosvojitve. Da to uresničuje po demokratični poti. Torej na način, ki mu formalno ni mogoče ničesar očitati. In ki ga po tej logiki ni mogoče postaviti pod vprašaj. In/ali odpraviti.

Formalno in pravno je torej vse v redu. In točno to je problem. Največji problem.

Mnenje ne šteje

Janša je namreč javno dokazal, da je s kalkulativno zlorabo demokratičnih pravil mogoče realizirati povsem nedemokratične, da ne rečem totalitarne interese. In cilje. Kljub mnenju stroke. Kljub mnenju zaposlenih. In kljub mnenju javnosti. Torej vseh, ki očitno še vedno mislijo, da njihovo mnenje šteje.

Ne, pa ne šteje. Demokracija jim sicer omogoča, da ga izrečejo. A to izrekanje ni nič drugega kot nepomembno čivkanje vrabcev na drevesu. Ki nima nobenega, ampak res nobenega vpliva na potek dogodkov.

Janši je uspelo izničiti ne samo pravo vsebino demokratičnega odločanja, ampak tudi mnenje stroke, javnosti in izvajalcev programa. Po demokratični poti. Janša javno demonstrira, da je demokracija zanj izigravanje demokracije. Seveda tako, da formalno in pravno ni nič narobe.

Formalnost neformalnega sektorja

Kar niti zgodovinsko niti v slovenskem kontekstu ni nič novega. Za zgodovinsko lekcijo se moramo spomniti samo nemškega nacionalsocalizma. In Hitlerja.

Za razumevanje slovenskega konteksta pa naj navedem temeljno ugotovitev, ki izhaja iz intervjujev z eksperti v okviru moje raziskave leta 2020 o delovanju neformalnega sektorja v Sloveniji. Ta se glasi: vse formalne odločitve so pripravljene s predhodnim delovanjem v neformalnem sektorju. Formalni sektor samo potrdi tisto, kar je bilo dogovorjeno že pred formalnim postopkom na neformalni ravni. To je to, kar Janša striktno izvaja.

Žal edini.

Pravila in koordinate

Do demokracije in njenih pravil igre je mogoče imeti vsaj dva različna pristopa. Prvi je, da demokratična pravila igre razumemo kot pravila, ki moje vedenje in vedenje drugih določajo tako, da vedenje usklajujemo s temi pravili. Da recimo delujemo v skladu s pravnimi normami in drugim.

Drugi način pa je, da ta pravila razumemo kot koordinate, ki določajo prostor, ki ga lahko uporabimo za doseganje ciljev. Demokratična pravila torej niso namenjena temu, da z njimi uskladimo svoje vedenje, ampak temu, da jih izigravamo.

Tudi v tem primeru pravila upoštevamo. Vendar na povsem drugačen način. Pravila natančno naštudiramo. Vendar ne zato, da bi svoje vedenje z njimi uskladili, ampak da vemo, kaj je prepovedano. Kajti dovoljeno je vse, kar ni prepovedano. Zato za doseganje ciljev in interesov delamo vse, kar ni eksplicitno prepovedano.

Že od Bučarja

To pa - kot vemo iz vsakdanjega življenja - vključuje vrsto praks, ki z demokracijo nimajo nič skupnega. Toda ker te prakse niso eksplicitno prepovedane, jih ni mogoče preganjati.

Takega "upoštevanja" demokracije sem se v zadnjih desetletjih nagledala na vseh nivojih in v najrazličnejših institucijah. Verjetno tudi vi. Janša torej ne počne nič novega. Toda to, da vodilni politiki izigravajo demokratična pravila, je nekaj, kar proizvaja za družbo uničujoče učinke. Aktualna vlada to jasno dokazuje. Seveda se te prakse niso pojavile zdaj. Spomnim se, kako jih je nekaj časa pred smrtjo komentiral Bučar: na vprašanje, zakaj nismo pravno regulirali slovenske demokracije na način, ki bi onemogočal tovrstne zlorabe, je odgovoril, da nihče sploh ni pomislil na to, da bi kdo lahko ravnal na način, da bi demokratična pravila izigraval.

Ta odgovor je mogoče označiti kot prvovrstno naivnost. Toda v resnici ne gre za to. Gre za to, da je Bučar demokracijo razumel na prvi zgoraj opisani način. Janša pa jo tako kot še mnogi drugi Slovenci razume na drugi opisani način.

Sestavljena sestavljanka

V luči povedanega je tudi jasno, kaj se bo zgodilo z evropskima delegiranima tožilcema. Vlada bo sprejela zakon, po katerem ju lahko kadarkoli razreši. In ju tudi bo razrešila. In ker Slovenija ne bo upoštevala demokratičnih standardov EU, bo to povzročilo mednarodni škandal. Vlada - za katero se vedno bolj zdi, da bo vladala še en mandat, saj opozicija pač dela vse narobe - pa bo ravnala tako kot poljska vlada: razglasila bo, da ne priznava nadrejenosti evropskega prava nad slovenskim. Janši sploh ni več treba nič izumiti. Vsi elementi sestavljanke so že tu. Le sestaviti jih še mora. Kar bo Janša tudi storil.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.