Upam, da so vsi tisti, ki so ob Janševem prevzemu oblasti lani marca mislili, da to leto in pol ali dve, kolikor bo vodil državo, ne pomeni nič, ker v tem času ni mogoče ničesar narediti, zdaj končno sprevideli, da so se motili.
Blamaža, ki jo je Janša proizvedel ob obisku skupine evropskih poslancev za nadziranje vladavine prava in svobode medijev, je mednarodna. Janša si ne samo ni vzel časa, da bi delegacijo sprejel. Problem je bilo tudi njegovo tvitanje. V katerem je seveda - kot je to že običaj - bila cela vrsta neprimernosti. Tudi antisemitizem.
Reakcija na Janševo obnašanje je bila burna ne samo v Sloveniji, ampak tudi mednarodno. Nenavadno hitro in žolčno je reagiral celo Bruselj, ki pregovorno potrebuje ogromno časa, da migne s prstom. Tokrat je hitro zavzel stališče, da v EU ni prostora za antisemitizem. Kar je super.
Je pa seveda vprašanje, ali se bo Janši kaj zgodilo. Najverjetneje ne. In zato je vse skupaj samo še ena javna afera, kakršnih je JJ v svoji politični karieri nakopičil že na stotine. In ki mu očitno ne škodijo.
Če bi hotel. Pa noče.
Problem pa ni samo to, da je EU brezzobi tiger. Kar JJ ve. Problem je tudi to, da je razumevanje njegovega delovanja napačno. Kritiki izpostavljajo, da ni sposoben za funkcijo, ki jo opravlja, ker da se mu pri slovenskem predsedovanju stalno dogajajo nedopustni zdrsi. Recimo vodenje epidemije in škandal ob obisku evropskih poslancev, a to sta samo dva med najbolj premlevanimi.
To razumevanje je napačno. Janševi tako imenovani zdrsi niso zdrsi. Gre za zavestno in namerno delovanje. Ki vodi k povsem določenemu cilju. Ki se ga on zaveda. Njegovi kritiki pa ne.
Ta predrznost javno kaže, da ni več odvisen od EU. Da EU ni akter, ki bi ga moral upoštevati. Upošteva ga samo, če mu to koristi
Predsednikovi tviti - tudi tisti iz prejšnjega tedna - ne dokazujejo tega, da predsednik ne ve, kako je treba komunicirati. To JJ zelo dobro ve. In lahko bi se odločil za drugačno komunikacijo. Če bi se hotel. Pa se ni.
Enako velja za njegovo vodenje v koronarazmerah. Tudi pri tem bi se lahko odločil za bolj produktivno ukrepanje. Pa se ni.
Še tisto malo pluralnosti
In tako je z vsem njegovim delovanjem. Posebej pri tistem, ki na vseh področjih - najbolj očitno pa pri medijih - poskuša ukiniti še tisto malo pluralnosti in neodvisnosti, ki jih je medijem, kulturni produkciji, kulturnim dejavnostim, nevladnim organizacijam in drugim družbenim akterjem uspelo uvesti v prakso v zadnjem desetletju.
Ključna slovenska blokada ni predvsem in ne izključno socialistična preteklost, kot temu reče vlada v novem političnem pravoreku. Predvsem so to blokade pluralnosti in demokratičnosti, ki jih nova postsocialistična politična elita - v njenem okviru pa najbolj izrazito in odkrito SDS - prakticira že od začetka postsocializma.
Najprej so to prakticirali zato, da so se sploh lahko zavihteli na oblast. Vse do danes pa zato, da na oblasti tudi ostanejo.
Neposredna demokracija
Bodimo odkriti: postsocialistična politična elita že od začetka postsocializma, najbolj izrazito pa v zadnjih desetih letih rapidno izgublja podporo ljudi. Izgublja podporo položaju, ki ga v družbi zaseda, in podporo za svoje politično delovanje. Posebej zaradi tistega, čemur se reče uzurpacija politične moči, političnega delovanja in političnega odločanja v svojih rokah.
Ljudje hočejo neposredno demokracijo. Ne pa tega, da prepustijo svojo politično moč vsaka štiri leta v roke ljudi, ki se potem javno pokažejo kot politični uzurpatorji. Desus je trenutno najbolj brezsramna demonstracija te logike.
Zavedati se je torej treba, da to, kar počne JJ, niso nobeni zdrsi. Predsednik ne da ne bi vedel, kako se stvarem streže, ampak nesramno in predrzno demonstrira svojo moč. V smislu: "Kaj mi pa kdo more!"
In res je: nihče mu nič ne more. Nič mu ne more tisti del politične elite, ki se z njim ne strinja. Nič mu ne more ljudstvo. Niti EU. Zato se JJ obnaša tako, kot se obnaša. In zato se je tako obnašal tudi ob obisku evropskih poslancev prejšnji teden.
V Orbanovih rokah
Pomilovanja vredno pa je tudi komentiranje slovenskih razmer s strani evropskih poslancev, tudi Sophie in t’Veld.
Njena misel, da če sejemo nezaupanje v javne institucije, se to lahko konča z napadom na parlament, je sicer točna. In tudi resnična, kot dokazujejo praktični primeri. Pomilovanja vredno je kvečjemu, da je in t' Veldova mislila, da mora na to opozoriti, ker da se trenutna slovenska politična oblast tega ne zaveda.
Seveda se zaveda. To je eden njenih ciljev. Namreč ustvariti razmere, kjer bo lahko vladala brez parlamenta. Kolikor je to mogoče, to v vseh primerih že tako ali tako počne. STA, delegirani tožilci, neupoštevanje odločitev sodišč - to že imamo. Janši gre v resnici za to, da to logiko vladanja spremeni v prevladujočo. Oziroma edino možno.
Premiki, ki jih je naredil v tej smeri v zadnjem letu in pol, so zastrašujoči. Predrznost, s katero to počne, pa tudi. Ta predrznost javno kaže, da ni več odvisen od EU. Da EU ni akter, ki bi ga moral upoštevati. Upošteva ga samo, če mu to koristi. Boji pa se ga ne.
To pa je tudi objektivni dokaz tega, kako globoko smo že v Orbanovih in drugih z njim povezanih rokah.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
