Triumfiram. To ni lepo. Niti se ne spodobi. Ampak ne morem si kaj. Zaradi Lahovnikovega oznanila finančnega dela korona ukrepov, ki po njegovih besedah pomenijo največjo državno intervencijo v zgodovini Slovenije. Kar je pospremil še s komentarjem, da tako zdaj delajo vsi.
Zadeva me je spravila v krohot. Iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je pripomba o tem, da tako delajo vsi, obelodanila, kako je slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica na delu tudi v korona krizi.
Da je treba delati tako, kot delajo drugi, je namreč socialna logika delovanja, ki se je pri Slovencih vzpostavila že v času fevdalizma. Vzrok je bila organizacija zemlje v vaških skupnostih. Za to organizacijo je bilo značilno, da obdelovalna zemlja ni bila razdeljena na parcele, ki bi jih lastnik lahko ogradil in do katerih bi potekala služnostna pot. Zemlja je ostala v enem kosu. Kar je kmetom preprečevalo, da bi lahko prišli do svojega pridelka, ne da bi pohodili pridelek drugega. Tega pa se seveda ni smelo početi.
Zastavlja se torej vprašanje, ali je to, kar se dogaja pred našimi očmi, takšna nujna zgodovinska sprememba produkcijskih odnosov?
Slovenija se je ne samo odločila intervenirati v ekonomijo in jo - če parafraziram vlado - ohraniti v stanju, ki naj omogoči takojšnji zagon gospodarstva, ko bo konec krize.
