Končal sem svojo poklicno pot kot politik, bil sem jo začel kot novinar in vlogi opravljal časovno enako dolgo, vsako po skoraj 19 let. Odkar sem v pokoju, pišem in objavljam svoje opazke in svoja razmišljanja v medijih, najpogosteje v zadnjih letih o vojni v Ukrajini in o pobijanju v Gazi. Pri obeh zgodbah opozarjam znova in znova na razloge in okoliščine, ki so do njiju privedle, na posledice v pokončanih življenjih in razdejanjih ter seveda na odgovornosti odločevalcev za vsako po sebi. In ko spremljam delo kolegic in kolegov novinarjev, ki o vsem tem poročajo zlasti na televiziji, se ne morem načuditi pomanjkanju tistega dela poslanstva, ki jim je zaupano, s katerim naj bi odgovornim za ta početja postavljali ogledalo. Pa jih vabijo v oddaje, vprašujejo, poizvedujejo, toda večinoma površno, kot da bi se zadovoljili s kakršnim koli odgovorom. Ni opaziti, razen izjem, nikakršnega dodatnega napora, da bi gledalke in gledalci izvedeli več, da bi preverili verodostojnost sogovornika ali sogovornice, razgalili njegove ali njene šibkosti, prazna besedičenja, morda tudi zavajanja in laži. Radi imamo pokončne, dosledne, pogumne politike in voditelje, ki znajo pojasnjevati in prepričati javnost tudi pri najbolj drobnih in kočljivih zadevah, a še nisem slišal nobenega od spraševalk oziroma spraševalcev pobarati recimo predsednika vlade ter zunanjo ministrico o tem, zakaj Slovenija in vsa Evropska unija nadaljujeta pri soočanju z omenjenima dramama in odzivanju na njiju s povsem različnimi vatli.
Vedemo se do Rusije, kot agresorja in okupatorja v Ukrajini, neizprosno, trdo, udarno, nepopustljivo, brez milosti, s pravo vojno sankcij in nenehnim oboroževanjem napadene države. Pa ne trdim, da to ni prav. Niti se ne zgrozimo nad zamislijo francoskega predsednika Macrona, da bi v Ukrajino poslali celo vojake Nata, EU ali nacionalnih vojska držav članic, kar pa je zagotovo izven zdrave pameti. Do Izraela kot agresorja in večdesetletnega okupatorja Palestine ter kroničnega kršitelja mednarodnega prava in same ustanovne listine OZN - ob spoznanju, da je v petini časa ruskega napada pobil dvakrat toliko civilistov in šestkrat toliko otrok ter jih naprej pokončuje tudi z lakoto in občim stradanjem - pa še vedno ravnamo v rokavicah. Z njim vodimo dialog, česar več ne počnemo z Moskvo, ga pozivamo k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava, k humanitarnim premirjem, k večji skrbi za civiliste, a še nobene resne sankcije proti njemu. Le nekaj ukrepov proti skupini židovskih kolonov, ki so preveč nasilni do palestinskih sosedov na Vzhodnem bregu. Pa vendar to počnejo z blagoslovom in protekcijo Netanjahuja!
Celo sankcije sprejemamo v Bruslju proti odgovornim za smrt Putinovega oponenta Navalnega, na račun odgovornih za poboj 31 tisoč civilistov v Gazi, 200 prostovoljcev OZN in humanitarnih organizacij ter več kot 100 novinarjev pa si doma ne upamo niti poklicati izraelskega veleposlanika na zagovor?!
Kolegice in kolegi, ko imate v studiu ali pred mikrofonom premiera Goloba ali ministrico Fajon, zakaj ju ne soočite z nedopustno krivico, ki jo delata Palestincem, s hipokrizijo, nedoslednostjo, s sostorilstvom z Izraelom v trenutku, ko ne storita ničesar, da bi njegovo zločinsko roko ustavili. Zelo neposredno in konkretno vprašanje: zakaj ne sankcijam vsaj tako kot proti Rusiji? Sam sem enkrat napisal, da je v primerjavi z Netanjahujem Putin le mali falot, a njega pošiljamo v Haag, izraelskemu premierju pa bomo verjetno ploskali in se mu zahvalili, ko se bo ustavil in priznal, da je za seboj pustil vendarle nekoliko pretirano "kolateralno škodo", ter se zanjo opravičil.
Aurelio Juri, Koper
