
V splošnem v Sloveniji velja prepričanje, da je je to ena izmed držav, ki nima problemov s količinami vode v podtalnici in je s pitno vodo dobro oskrbovana. Velik del podtalnice pa leži na območju, kjer poteka intenzivna kmetijska proizvodnja - taki sta denimo Dravska in Murska kotlina, v manjši meri pa tudi osrednja in jugovzhodna Slovenija. Zaradi gnojenja in škropljenja lahko hitro pride do onesnaženja podtalnice, saj so prav na teh območjih značilna prodnata tla, kjer se ob obilici padavin nitrati zlahka spirajo v podtalnico.
Zaradi varstva voda veljajo določena pravila za celo državo, še bolj stroga pa so na vodovarstvenih območjih, ki obsegajo kar petino ozemlja. V praksi to predstavlja omejevanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, kar pa posledično vpliva na konkurenčnost kmetijske dejavnosti na teh območjih. Nacionalni laboratorij za zdravje okolje in hrano je tako v sodelovanju s kmeti, mariborskim kmetijskim zavodom, podjetjem Žipo in Interkorn speljalo projekt, kjer so ugotavljali donos koruze in pšenice na teh poljih.
V obdobju trajanja projekta so tako določali vpliv različnih vrst dušikovih gnojil na optimalen čas gnojenja in količino gnojenja koruze in pšenice na vodovarstvenih območjih, spremljali pa so tudi vpliv različnih vrst dušikovih gnojil na koncentracijo nitratov v podtalnici in posledično v pitni vodi. Koruzo in pšenico so zasadili na polja in v lončke. Z lončnimi poskusi so se poskušali približati naravnim razmeram in preučili možnosti za spiranje nitratov v podtalnico pri posameznem gnojilu.
Gnojilo, ki se sprošča počasi, je boljše za podtalnico
Meritve v lončnem poskusu so izvajali tako, da so jih opravili pred dognojevanji ter potem 14 dni po dognojevanju. Iz odcedne vode, ki je prešla skozi 25 cm substrat, so vzeli vzorec vode in ga poslali na analizo ter izmerili vsebnost nitratov. Ugotovili so, da v vzorcih pšenice po prezimovanju ni bilo preseženih vrednosti nitratov v odcedni vodi. Vrednosti so se gibale okrog 5-7 miligramov na liter. Pri analizi odcedne vode 14 dni po dognojevanju pa je bila opazna jasna razlika med uporabo KAN-a ter KDG-ja (kontrolirano delujoče gnojilo). V primeru, ko je bil uporabljen KAN, so se vrednosti nitratov v odcedni vodi povečale tudi do 150 mg/l, v primeru KDG gnojila so vrednosti bile okoli 10 mg/l. To nam pokaže, da se kontrolirano delujoče gnojilo sprošča počasi in postopoma, kar je za varovanje podtalnice zelo ugodno. Vrednosti nitratov v odcedni vodi so se zmanjšale tudi ob dodatku stabilizatorja dušika, ki je imel podoben učinek kot kontrolirano delujoče gnojilo. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v lončnem poskusu s koruzo.
Tudi pridelek je večji
Pri običajnih gnojilih se zaradi nestrokovne ali nepremišljene uporabe tako lahko zgodi onesnaženje podtalnice, pri kontrolirano delujočih gnojilih in stabilizatorjih dušika pa je ta nevarnost veliko manjša. V Nacionalnem laboratoriju za zdravje okolje in hrano so na podlagi dosedanjih rezultatov ugotovili tudi, da uporaba stabilizatorja dušika ne vpliva le ugodneje na okolje, pač pa tudi na količino pridelka, saj stabilizator dušika preprečuje hitro in nenadno sproščanje dušika, kar pomeni, da podaljša obdobje njegove dostopnosti rastlinam. Ob uporabi stabilizatorja so v povprečju predelki koruze večji za 600-700 kilogramov na hektar in pšenice za 400-500 kilogramov na hektar.
Večja izpostavljenost nitratom lahko škoduje zdravju
Dušik v naravi kroži v ciklu, katerega del sta tudi vmesni oksidacijsko-redukcijski stopnji nitrat in nitrit. Ti se v naravi pogosto pojavljajo kot posledica uporabe umetnih in naravnih gnojil, nahajajo se v komunalnih odplakah, uporabljajo se tudi v industriji. Ljudje smo nitratom in nitritom izpostavljeni preko hrane in vode. Nahajajo se v nekaterem sadju in zelenjavi, kot so pesa, zelena solata, redkev in špinača. Živilom so ponekod dodani tudi kot konzervansi, včasih pa so tudi sestavni del zdravil. Zaradi različnih prehranskih navad s hrano zaužijemo različno količino nitratov, ki se v telesu reducirajo v nitrite. Njihov najbolj škodljiv učinek pa je pojav methemoglobinemije, kot posledica oksidacije hemoglobina, oksidiran hemoglobin pa ne more prenašati kisika po telesu. Simptomi so glavobol, utrujenost in težko dihanje. Ko pa je koncentracija Met-Hb večja od deset odstotkov celotnega hemoglobina, le ta vodi v hipoksemijo (pomanjkanje kisika v krvi) s cianozo (modro obarvanje kože in sluznic). Pri koncentraciji MetHb pri več kot 40 odstotkov pride do omotičnosti, slabosti, glavobola, hitrega bitja srca, težkega dihanja in zaspanosti.