Darka Zvonar Predan
Ne vem, kakšen je bil tisti majski dan davnega leta 1917, ko je dunajski parlament začel ponovno zasedati, saj je vlada hotela podporo poslancev za nadaljevanje vojne, Anton Korošec pa je prebral Majniško deklaracijo, ki je v bistvu napovedala konec Avstro-Ogrske in začetek (kraljevine) Jugoslavije. Se pa spomnim, da je 8. maja 1989 na ljubljanski Trg osvoboditve, današnji Kongresni trg, sijalo sonce. Dan prej se je z Evrovizije v švicarski Lozani vrnila zadrska skupina Riva, ki je s skladbo Rock Me Baby pripela in priigrala že načeti Jugoslaviji čast, da naslednje leto gosti evrovizijsko tekmo, toda na ljubljanskem trgu zbrana množica se je za to novico menila prav toliko kot za lanski sneg, ki je tiste majske dni padel na srbskem Kopaoniku.
Vem tudi, da sem, ko je Tone Pavček, stoječ na tovornjaku z odprto streho, začel brati s skromnega lista papirja velike besede, strnjene v kratke zahteve, pomislila, kako dobro in prav je, da bere to drugo Majniško deklaracijo kulturnik, pesnik, ki hodi za soncem, in to na pravi način, ne grozeče, a odločno. Kajti njene zahteve, na čelu s prvo "Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda", so bile za tedanjo partijsko oblast, da o jugogeneralih in njihovi senci, ki je visela nad dogajanjem, ne govorimo, naravnost bogokletne. Tudi za slovensko, ki je taktizirala.
Problem imamo z empatijo, tudi za ljudi in zgodbe, ki niso "naše", s pripravljenostjo na dialog, s priznavanjem zaslug po sposobnostih, ne simpatijah
