Moč duševnemu zdravju

Sila nenavaden način, na katerega so povečali število vpisnih mest za bodoče študente psihologije, si vsekakor zasluži še kaj več kot le privzdignjeno obrv. Razen v časovni dimenziji, kdaj so se odločili za tako potezo, se ne razlikuje bistveno od povečanja števila mest, ki ga je študentom medicine in računalništva namenila vlada Janeza Janše. Vsakokratna vlada ne more kar po svoje in parcialno, ad hoc odločati o področju izobraževanja. Celo izvajalci programov na obeh univerzah bi si želeli več informacij, od kod naenkrat ta odločitev, od kod je prišla sugestija. Pa četudi ideja o bolj množičnem vpisovanju na to študijsko smer ni bila nova. A če preigravanja v političnih igrah moči pustimo ob strani in se osredotočimo na vsebinske vidike, odločitev vendarle ni nenavadna.

V že tako ali tako duševno ne najbolj zdravi družbi sta pandemija in vse, kar se je okoli nje dogajalo, še bolj drastično zarezala med ljudi. Anksioznost, depresija, izgorelost kraljujejo na vrhu lestvic duševnih težav, razpoloženjske in anksiozne motnje zaznavajo že pri otrocih in mladostnikih, vse več je samopoškodovalnega vedenja ... Posledice dveh koronskih let je mogoče najti na kognitivnem, čustvenem in socialnem področju posameznikov. Različni podatki kažejo, da število tistih, ki potrebujejo psihološko pomoč, narašča. Ne le na osebnem nivoju, ampak tudi v institucijah, kot so šole in delovna mesta. Strokovno usposobljenega kadra pa je premalo. Nesprejemljivo je, da moraš za prvo obravnavo, ki niti še ne odpravi težav, čakati več mesecev. Hkrati to pomanjkanje psihologov in terapevtov nekateri s pridom izkoriščajo. Trg psihološke pomoči je preplavljen s ponudbami raznih samooklicanih terapevtov teh ali onih smeri, ki po nekem kratkem izobraževanju ali pa celo kar brez njega svetujejo ljudem. Po pandemiji jih je še veliko več kot pred njo, za svetovanje so kar naenkrat poklicani mnogi. Da lahko naredijo tudi več škode kot koristi, se, upam, zavedamo.

Tri desetletja je dolga doba in da država v vsem tem času ni zmogla pripraviti zakona o psihološki dejavnosti, ki bi naredil red na področju vseh možnih svetovalcev, je dovolj zgovoren podatek. Že res, da se psihološka skupnost ne želi pogosto družbeno izpostavljati z nekimi zahtevami. Če ilustriramo z nekim drugim področjem, psihologi pač niso kaki Fides, ne ko gre za plače, čeprav nimajo najboljših, ne ko gre za zakonodajo. Morda tudi zato nikoli (prej) niso bili prioriteta. Resolucijo o duševnem zdravju smo pred časom res dobili, z njo pa centre za duševno zdravje, kjer se še vedno spoprijemajo s pomanjkanjem kadra. Če je marsikdo ob tokratni potezi vlade pomislil, zakaj z odločitvijo o povečanem vpisu niso raje počakali na naslednje leto in to izpeljali bolj elegantno ali po ustaljenih uzancah, pa je jasno, da je prej kot leto prezgodaj odločitev prišla deset ali pa vsaj pet let prepozno. Kakšna družba bi bili danes, če bi imeli prej veljaven zakon in že zdaj več psihologov? Bolj duševno zdrava? Bi se manj prerekali na tviterju ali pa pojedli manj tablet? Kakorkoli že, zdravja brez duševnega zdravja ni in slednjemu ter ustrezno usposobljeni stroki bo treba dati več moči.