"Slovenija v svoji samostojni 30-letni zgodovini še nikoli ni bila tako ideološko razcefrana. In revanšistična. Vsakodnevno dogajanje nam vsiljuje mnenje, da moramo biti vsi na načelni ravni opredeljeni. Levi, desni, sredinski, zeleni, rdeči, mavrični, katoliki, nekatoliki, čistokrvni Slovenci, prišleki, begunci iz držav s 'čisto' evropsko kulturno dediščino, bog ne daj begunci, ki evropske kulturne dediščine ne premorejo ...
Včasih smo govorili o slabih in dobrih ljudeh. Danes je bolj pomembna politična pripadnost. To je zanikrna osnova, na kateri je nemogoče graditi bleščečo prihodnost države.
V množini ne morem odgovoriti. Lahko pa povem, kakšno Slovenijo si želim zase in za zanamce. Želim si torej Slovenijo, v kateri bo prostor za vse različno razmišljujoče, ki bodo v civiliziranem, kulturnem dialogu lahko sobivali v spoštovanju eden drugega. Slovenijo, ki bo civilizirano 'bojišče' pluralizma idej. Takšno, v kateri bodo spoštovane temeljne človeške pravice, vladavina prava. Slovenijo, ki bo stremela k podpori gospodarstva in ne k temu, kako bomo proračunski denar porabili. Slovenijo brez korupcije. Državo, ki bo spoštovala pravice marginalnih skupin družbe, ostarelih ... Želim si torej socialno državo. Takšno, ki bo spoštovala našo kulturo, preteklost in bo usmerjena v prihodnost.
Ker ni treba, da vse življenje kot cankarjevska mati s sklonjeno glavo tečemo za vozom. Treba je izraziti, kaj si želimo, na najbolj civiliziran način - na volitvah. Bebavo sakramentiranje na družabnih omrežjih o tem, kako je vse narobe, pa hkrati ne biti sposoben dvigniti (pardon) svoje riti in oditi na volišče … je dokaz socialne frigidnosti, ki vedno trešči največ do meja svojega jaza. Sam volilno pravico ne razumem zgolj kot pravico, ampak tudi kot dolžnost. Zatorej si bom 24. aprila oblekel 'gmašni gvant' ali pa tudi ne ... a šel bom na volišče."
