Po prvi svetovni vojni je mladina v nestabilnih družbenih razmerah, ki so jih povzročili razpad držav, krize demokratičnih ureditev in gospodarska kriza, množično našla zatočišča v prepovedani organizaciji komunistične partije. Tak razplet biografij mladih ljudi se je pogosto zgodil po divjih intimnih lupingih, ki so mnoge njihove sodobnike dokončno ohromili. Eskapizem je bil zadnja postaja tistih, ki ob soočanju s serijskimi pretresi skupnostnih temeljev niso premogli tolikšne življenjske energije, osredotočenosti, poguma, prilagodljivosti in vztrajnosti kot komunisti.
Po dveh letih zdravstvene krize se soočamo z zastrašujočimi posledicami družbenega zastoja pri mladini. Priča smo epidemiji po epidemiji. O izidu psiholoških stisk mladostnikov, ki postajajo družbeni fenomen, lahko zgolj zadržimo dih. Zaradi dolgega obdobja blagostanja ima mladina nizek tolerančni prag na stres, hkrati je zaradi digitalnosti odvisna od visokih odmerkov dopamina. Vladni ukrepi so to populacijo dve leti mrcvarili na robovih praznega teka družbe. Nastopil je čas za povratni udarec. Pretekle izkušnje kažejo, da ta ni videti lepo. Kajti v valu mladostniških depresij, samopoškodb in samomorilnosti še zdaleč ni izražena le stiska, ampak tudi osupljiv upor in kljubovanje. Spominjajo na predvojne komuniste, ki se jih je zaradi brezkompromisnosti oprijelo poimenovanje mrtveci na dopustu. Danes se mladi še zatekajo v distopijo, a prej ali slej bo njihovo jezo nekdo postavil na skupni politični imenovalec. Nič več kot toliko nas loči od družbenega cunamija.
Mladostniki na vrhuncu hormonskega izbruha so bili od septembra 2021 vsakodnevno zaprti v razrede, ki so jih smeli zapustiti le posamično za odhod na stranišče. Nadzorovano bivanje v čebelnjakih pa - kot pravi Miljenko Jergović - za ljudi ni priporočljivo: "Z zgledovanjem po čebelah ljudje postanejo nacisti." Od prihodnje slovenske vlade zahtevam finančno in strokovno vrhunsko podprt strateški plan o vsestranski pomoči mladini pri družbenem okrevanju po epidemiji.
