Občudujem ljudi, ki imajo vizijo nečesa, ki vidijo preko. Večina nas vidi do neke meje, potem pa je tema, megla, neznano, ki si ga ne predstavljamo. Na primer kako so uspeli razvozlati sumerski klinopis. Pa tam je morda še neko zaporedje znakov, ki se ponavljajo in se jih da med seboj primerjati. A kako ugotoviti, kaj so na nočnem nebu planeti in kaj zvezde, kako dognati astronomske letne čase z znanjem, ki so ga imeli pred tisočletji? Kakšen halo je, na primer, povzročil pojav cepljenja proti boleznim! Očitno sem zelo običajen človek, kajti ne znam si predstavljati, da bi mi uspelo kaj takega.
Za nekatere stvari je potreben tudi pogum. Podati se na plovbo čez ocean v smer, kjer je sama voda, le nekaj ugibanja, da utegne biti na drugi strani tudi kopno. Če ga zgrešiš ali če ga vendarle ni, si obsojen na smrt. Si predstavljate, kako so ljudje gledali prve vlake? Govorili so, da se bodo potniki od hitrosti zadušili in še kaj drugega. Resnici na ljubo nas preveliki pospeški in pojemki lahko poškodujejo, če nismo ustrezno opremljeni. A takrat človek še ni dosegal podobnih hitrosti in, tako si predstavljam, vendarle niso imeli kaj dosti dokazov, kako večja hitrost lahko vpliva na naš organizem. Seveda so bile tudi žrtve, ki jih zgodovina le redko navaja, ki jih sčasoma pozabimo in ostane le tisti preboj na tehnološkem ali kakšnem drugem področju.
Če se je do sedaj našlo nekaj izjemnih ljudi, ki so potegnili voz človeštva naprej, lahko upamo, da se bo to zgodilo tudi sedaj. Današnji čas ni čas velikega optimizma. Uničujemo si življenjski prostor, vodo, zrak, podnebje, silna tehnologija nam je ustvarila toliko orožja, da bi lahko uničili ne samo eno Zemljo. Kako iz tega? Z znanimi recepti že ne. Rešitve nam ne bo prinesel nov stroj - no, morda na področju energije že, če bo začel obratovati fuzijski reaktor. A to je le del problema. In vprašanje je, ali bo prišel pravočasno.
Nekatere spremembe se zde nepovratne. Menda je homo sapiensa pred neandertalcem odlikovala zmožnost organiziranja, sodelovanja, skupnega nastopa. Ali to sposobnost počasi izgubljamo, ker nas postaja na Zemlji preveč? Tudi podgane, če se preveč razmnožijo, niso več prijazne ena z drugo. Pojavljajo se napetosti, postajajo popadljive ... Krvavo potrebujemo ljudi, ki bodo znali stopiti čez ta prag, čez prag znanega, z vizijo novega organiziranja naše družbe. Žal se ostali ljudje takih sprememb bojimo, ker ne znamo videti vnaprej. In težko je ločiti tiste, ki so resnični mesije, od šarlatanov, ki delajo samo za svojo korist. Teh nikoli ni manjkalo in kar precej sposobni so. Bomo dali priložnost prvim? Če jih bomo prepoznali, seveda.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
