Klemen Košir: "Slovenci smo zelo povezani z zemljo"

Tradicija je nekaj, kar bi morali skrbno negovati, saj se prenaša iz roda v rod, opozori Košir, ki ga že od nekdaj privlačijo zgodbe ljudi, ki delajo z rokami in zemljo. Nekdanji novinar, danes pa kuharski samouk, kulinarični raziskovalec, založnik in publicist, kadar le ima čas, sede na kolo in se odpelje na podeželje, se ustavi ob naključnih ljudeh, ki obdelujejo njive, kosijo travo ali sekajo drva v hosti. Načne pogovor, nekateri ga povabijo k sebi domov, zgodba steče tudi o tem, kot pravi, kakšno je bilo življenje pred prihodom traktorja. Vse vtise si skrbno zapiše v beležnico, morda jih nekega dne za vedno ohrani, zapisane v knjigi. Ta seveda ne bi bila prva. Napisal jih je kar nekaj. FAO 37.2.1 in Kruh moj vsakdanji sta bili denimo proglašeni za najlepši slovenski knjigi na Slovenskem knjižnem sejmu, dobro prodajane so bile knjige o jadranskih ribah, pa mineštrah, kislem zelju, le tista o joti nekako ni našla poti med bralce, iskreno prizna Košir.

Družina je za mizo jedla iz ene sklede

Kot dober poznavalec tradicionalne kulinarike pri nas je prepričan, da na preteklost gledamo z rožnatimi očali. Tudi na kulinariko. Nekoč so, nadaljuje, ljudje jedli veliko bolj preprosto, kot se izrazi - celo dolgočasno.

"Ob pripovedovanju ljudi opažam, da se je vse vrtelo okoli kislega zelja, suhega sadja, repe, pri krompirju z ocvirki pa se zgodba že konča," pravi Košir. Tudi to, da so Primorci že od nekdaj uporabljali oljčno olje, Štajerci pa bučnega, ne drži, opozori, saj so olje v preteklosti prodali. Tudi kakovosti predelave olja, pa tudi mesnin, po Koširjevih besedah med včeraj in danes ne moremo primerjati: "Danes je napredek izredno hiter. Nekdaj so oljke obrali, ko so za to imeli čas, prepozno, rezultat pa je bilo olje žarkega okusa. Tudi mesa naši predniki niso pojedli toliko, kot ga zaužijemo danes,"

opozori sogovornik, ki kulinariko preteklosti na slovenskih tleh opisuje bolj monotono, kot si zamišljamo. Veliko bolj zanimive so bile včasih navade za mizo, poudari Košir:

"Tam se je zbrala družina in hrano zajemala z lesenimi žlicami iz ene velike sklede. Kar je za današnji čas nepredstavljivo."

Če mame ne kuhajo, se tradicija pretrga

Tradicija se danes, kot pravi Klemen Košir, na podeželju ohranja s kmečkimi običaji, z žetvijo na starodaven način, ročnim striženjem ovac, košnjo s srpi. Vsaka vas na določen način ohranja svojo zgodovino, običaje zapisujejo v publikacije. Mesta so po mnenju sogovornika veliko bolj analitična, tradicijo določenega okolja razširijo na celoto Slovenijo, k čemur prispeva tudi raznolikost prebivalcev, ki so prišli v mesta z vseh vetrov.

"Tisti, ki so bolj ponosni na svojo tradicijo, jo nosijo s seboj v mesta. Na primer: primorski študent bo v mesto, kjer obiskuje fakulteto, vedno prinesel vino iz svojega rodnega okoliša, ker je zanj najboljšega okusa na svetu,"

razmišlja Košir in še pravi, da imajo meščani tudi bolj romantičen pogled na tradicijo. Mesta po njegovem mnenju ne živijo s tradicijo, ampak jo vedno znova odkrivajo, medtem ko podeželje tradicijo živi.

"Če kuha stara mama ali pa mama prenese svoje kulinarične navade na otroke, se tradicija nadaljuje. Če mame ne kuhajo, ker za to nimajo časa in za kosilo v trgovini raje kupijo zamrznjene izdelke, se ta tradicija seveda pretrga. Prav pomanjkanje časa je danes problem, da se kuha samo še ob vikendih ali pa gre še takrat družina jest kam ven."

Najraje sledimo trendom

Ljudje danes še kako sledijo trendom, pove Košir. "Modno je kruh peči doma, ker so to delali naši predniki. V resnici pa so včasih kruh pekli povsem drugače. V večini krajev so del starega kruha posušili, pekli so ga enkrat na teden, varčevali so s kurjavo, vmes sušili sadje. Mi pa imamo ta kruh v hladilniku v tekoči obliki, pečemo ga v aparatih za peko," pojasni sogovornik. Je pa nekaj, kar je prisotno bilo in je še danes - želja po samooskrbi, da imamo svoj vrt in sami pridelujemo zelenjavo in sadje. "Tudi s tem se ohranja tradicija oziroma stik z naravo," meni Košir.

"Ljudje nabirajo spomladi regrat, jeseni gobe in kostanj. V tujini tega ni videti. Slovenci smo zelo povezani z zemljo."

Lokalne izdelke cenimo vedno bolj, kar je tudi prav, poudari Košir. Med pandemijo, ko smo ostali doma, smo se, kot nadaljuje, bolj osredotočili na bližnjo okolico, bili smo več v naravi, imeli stik s podeželjem. "Usedli smo in se ustavili. Videli stvari povsem drugače. In jih začeli tudi ceniti," dobro stran zdravstvene krize opiše sogovornik. Jezi ga, da je kulinarika danes pop kultura:

"Kuharji so zvezdniki, v resnici pa so zvezde kmetje, ki poznajo težko življenje. Vezani so na naravo, ki je vedno bolj muhasta."

Prepričan je, da nas hrana povezuje, ne nahrani, da so veliko bolj pomembni medčloveški odnosi: "V življenju so še pomembnejše stvari, kot je hrana oziroma tisto, kar je na krožniku, kar se danes vse preveč poudarja. Moč hrane je v povezovanju, da se družina zbere skupaj, da prijatelji preživijo kakovosten čas ob pogovoru in posledično tudi ob okusni hrani."

Privoščite si tradicijo v digitalni obliki

Prenos PDF