Kakšno hrano sploh jemo

Ste morda gledali dokumentarec o prevarah pri proizvodnji hrane? Nacionalna RTV nam na srečo še ponuja take oddaje, ki niso le zabava in "tisto, kar ljudje hočejo gledati", saj naj bi bila gledanost edini zveličavni kriterij, ki naj bi nekaj povedal o tem, kako dober je program. Pa pustimo to. Moram reči, da so mi šli kar lasje pokonci ob gledanju, kaj vse se dogaja v prehranski industriji, v industriji, ki naj bi proizvajala eno od osnovnih dobrin, ki jih človek potrebuje za svoj obstoj - hrano. Za katero vsak dan lahko vidimo in slišimo ogromno reklam.

Hrana je bolj kot potreba postala nekaj, kar nam lepša življenje, potrošna dobrina. Vse bližje smo reku, da živimo zato, da jemo, ne pa, da jemo zato, da živimo. Človek bi pričakoval, da bo vsak, ki prideluje in predeluje hrano, to delal z veliko mero odgovornosti, nekako v krščanskem smislu - delaj drugim tako, kot bi si želel, da drugi delajo tebi. Se opravičujem, najbrž ni dobesedno tako, a pomen je enak. Očitno smo zelo daleč od tega. Gre le še za posel, za zaslužek. In očitno se pri tem odgovorni niti malo ne sprašujejo, kako bo ta hrana vplivala na ljudi. Nekako še razumem, da dodajajo razne kemične dodatke, ki okrepijo okus in podaljšajo rok trajanja hrani, kajti slepimo se, če mislimo, da bi imeli tako bogato ponudbo najrazličnejših izdelkov, pa bi bilo vse sveže in brez takih dodatkov. Marsikatera živila se hitro pokvarijo. Mi pa smo na primer slabe volje, če se nam odprto mleko naslednji dan že pokvari. Pa to je vendar mleku zapisano v genih, mleko je pač take vrste hrana, ki ne traja dolgo, saj se jo bakterije hitro lotijo.

Zato ne gre vsevprek obtoževati industrije, da nam prodaja mačka v žaklju ali vsaj hrano dvomljive vrednosti, manj kvalitetno. Ko pa gre za več kot očitne goljufije, se šala neha. Imeli smo že velike afere, od dodajanja glikola vinu do mešanja oljčnega olja s sumljivimi nadomestki, zaradi katerih so ljudje tudi umirali. Tu se zdi mešanje konjskega mesa med govedino še razmeroma nedolžno. A pri tem se vendarle sprašujem, kakšen mora biti človek, da to počne. Pa ne tisti delavci za tekočim trakom, ki morda niti ne vedo, kakšno meso pakirajo, ampak tisti, ki o tem odločajo, gre torej za odločitev pri zdravi pameti. Čeprav to zame res ni več zdrava pamet. Ali pa meso bolnih živali … Morda boste rekli, da je težava predvsem pri živilih živalskega izvora. Pomislite na pesticide in herbicide, ki se nabirajo v rastlinah, pa smo spet tam! Očitno ljudje ne poznamo meja, kadar je vprašanje dobiček, tudi hrana ni nobena izjema. Najhuje pa je, da bolj malo lahko naredimo v tej smeri. In spet so tu na najslabšem revnejši.