Javni zavodi so za lokalno hrano, ovira so cene in količine

Kako se v praksi uresničuje določilo iz interventne zakonodaje, da javni zavodi v letu 2020 nabavijo polovico domače, lokalne hrane, s čimer bi spodbudili in podprli domače dobavitelje in kmetovalce.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nezanemarljiv dejavnik pri nabavi lokalne hrane je tudi cena. 
Sašo Bizjak

Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covida in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo je med drugim predvidel, da morajo javni zavodi nabavljati najmanj 50 odstotkov kmetijskih pridelkov oziroma živil iz Slovenije, kar je bil eden od ukrepov na področju podpor domačim oziroma lokalnim pridelovalcem. Preverili smo, kako se ta načelni pospešek uresničuje v praksi - pri javnih zavodih in lokalnih dobaviteljih na območju Podravja, Pomurja, Koroške in na Celjskem.

Hoče: Naporno javno naročanje, a tega vredno

Še preden je protikoronski zakonski paket predpisal 50-odstotno obvezo naročanja živil iz Slovenije, so tako ravnali v Osnovni šoli Dušana Flisa Hoče. "Mi že v snovanju javnega naročila zapišemo in zahtevamo, da imajo prednost slovenski proizvajalci. Tako nabavljamo več kot polovico živil slovenskega izvora že več let," pojasni Joca Lipuš, organizatorka prehrane na tej šoli. "Kar zapišeš pri javnem naročanju v zahtevku za dobavitelje, to lahko potem zahtevaš. Pri živalih smo dali zahtevek, da javnemu naročilu ne ustreza meso, ki se kolje po sistemu halal. Jabolka, jabolčni sokovi, krompir, domači kruh, mleko in mlečni izdelki, sedaj grozdje, prej jagode, češnje so od bližnjih kmetov, tudi z našim dobaviteljem sadja in zelenjave smo dogovorjeni za čim bolj lokalno. Česar ni možno lokalno nabaviti, pa se potrudimo, da je slovenskega izvora, recimo kaki. Pri nas ni uvoženega mesa. Vsega pa ni mogoče priskrbeti doma, recimo banane, pomaranče." Hrane lokalnega izvora je na tej šoli okoli 20 odstotkov, ob tem pa je še več kot 50 odstotkov živil slovenskega izvora. "Toliko, kolikor lahko, je lokalnega izvora in to je tudi izvzeto iz javnega naročila," pravi. Njihov cilj je do 80 odstotkov živil lokalnega izvora in iz Slovenije in Lipuševa meni, da bi bilo to tudi realno. Pred 20 leti so v šoli začeli spreminjati koncept priprave hrane, čemur so sledili z vse večjim deležem živil slovenskega izvora in nabavljanjem osnovnih surovin. "V naši kuhinji sami spečejo domače rogljičke za celo šolo, prav tako večino drugega peciva, tako da je res domače, kuharice se zelo potrudijo."

Kmetija Bolcar iz Spuhlje preko javnih naročil zavodom proda desetino pridelka, več niti ne bi zmogla. 
Slavica Pičerko Peklar

In ker se velikokrat zaplete pri ceni, Lipuševa pojasni: "V predpisanih okvirih pridemo skozi. Za dopoldansko malico je predpisano 80 centov na učenca na dan, za kosilo pa je ekonomska cena res nekoliko višja. Stroške zanj delno subvencionira še občina, ker smo skupaj prepričani, da raje malo več, in so živila kvalitetnejša in bolj zdrava, ker so iz domačega okolja, a se trudimo, da tega stroška starši finančno ne občutijo." Ekonomska cena kosila za učence razredne stopnje je 3,17 evra, starši plačajo 1,55 evra, preostanek plača občina, za učence predmetne stopnje je ekonomska cena kosila 3,72 evra, starši plačajo 1,83 evra, preostanek pa nameni občina.

Lipuševa pravi, da je domačih dobaviteljev veliko, da pri tem nima težav. Pri navezovanju stikov s ponudniki sta ji bili v veliko pomoč Mariborska razvojna agencija in Danijela Kocuvan, ki je vodila projekt Jem drugače, jem domače. Zelo prav ji je prišel tudi priročnik o javnem naročanju, prav tako svetovalka na GZS Katarina Jevšak. Pomaga pa tudi, da v šoli vsakodnevno spremljajo količino porabljenih živil. Pri javnem naročilu se povezujejo in sedaj oblikujejo skupno javno naročilo OŠ Dušana Flisa Hoče z vrtcem in podružnicami ter Osnovna šola Franca Lešnika - Vuka Slivnica, kjer sodelujejo z Domnom Babičem. "Če smo količinsko močnejši, se lažje pogajamo z dobavitelji o cenah." Z dobavitelji dobro sodelujejo, so pa imeli primer, ko so domačega ponudnika zavrnili, ker ni ustrezal standardom kakovosti, "a tega je mikro minimalno". Lipuševa še pove, da je z javnim naročanjem veliko dela, da je naporno, a vredno trdega dela.

Prednost kakovosti pred količino kljub ceni

Pri lokalnih pridelovalcih hrane kupijo petino živil, pravi Jožica Šemnički, direktorica Doma upokojencev Ptuj: "V tem času se na ta način oskrbujemo z vso svežo zelenjavo, zgolj zamrznjeni program kupujemo pri trgovcih. Cene so primerljive s tistimi v trgovskih verigah, kakovost doma pridelane hrane pa je bistveno boljša in posledično je večje zadovoljstvo naših stanovalcev. "Pojedo denimo 140 kilogramov stročjega fižola, ko je ta na jedilniku." Branko Bolcar z zelenjadarske kmetije v Spuhlji pa pravi: "Preko javnih naročil zavodom prodamo desetino našega pridelka, več niti ne bi zmogli, saj smo svojo prodajo povezali s povpraševanjem okoliških gostincev po domači zelenjavi. Naš največji odjemalec je Vrtec Ptuj, nekaj malega prodamo tudi domu upokojencev. Na dan, če imajo na jedilniku solato, vrtec prevzame kakih 50 kilogramov solate. Stvari so utečene, zalomilo pa se je v času karantene, ko je bil vrtec zaprt, in smo se ubadali s presežki zelenjave. Takrat smo tudi poiskali nove kupce, kar v tistem času ni bilo ravno lahko." Tudi v Vrtcu Dravograd se zavzemajo za nabavo lokalno pridelanih živil tudi z izločanjem nekaterih sklopov iz razpisa. Pri tem upoštevajo sezonsko dobavljivost živil. Med njihovimi prioritetami je, da naročajo slovensko hrano in dajejo prednost lokalnim dobaviteljem. "Že pred tem so nam dobavitelji zagotavljali pretežno slovensko hrano, tako da se zaradi intervencijskih ukrepov pri nas ni veliko spremenilo. Res pa je, da v nekaterih letnih časih dajemo prednost lokalnim dobaviteljem. Maline, borovnice in jagode smo nabavljali izključno pri lokalnih pridelovalcih hrane. Med vse leto kupujemo pri lokalnem čebelarju, s katerim sodelujemo na različne načine, včasih otroke peljemo na ogled čebelnjaka, kjer zanje pripravi degustacijo medu in medenjakov. Tudi mešani kruh in krompir občasno kupujemo pri enem izmed okoliških kmetov, prav tako jogurte, ki jih otrokom ponudimo najmanj enkrat mesečno. "Ta sprememba je dobrodošla, saj omogoča, da dajemo prednost kakovosti pred količino, ne glede na to, da je dražja. Otroci tako hrano radi zaužijejo in posamezne jedi tudi pohvalijo," pravi ravnateljica vrtca Sonja Krajnc.

Med prioritetami Vrteca Šentjanž, ki je del Vrtca Dravograd, je, da naroča slovensko hrano in daje prednost lokalnim dobaviteljem. 
Urška Polanc

Deleža ne morejo zagotoviti niti sami niti dobavitelji

Ravnateljica Osnovne šole Apače Violeta Kardinar pravi, da lokalne ponudnike vključujejo med dobavitelje in so temu zelo naklonjeni, žal pa to ni mogoče v višini 50 odstotkov. "Razlogi so finančne narave. Ker je veliko živil ekološko pridelanih, so tudi do sto odstotkov dražja kot tista iz trgovine. Poleg tega dobavitelji nimajo kapacitet za omenjeni delež." Kot primer navede dobavo mesa. Eko goveje meso je izjemno drago, kilogram stane tudi 14 evrov, dobava je počasna, ko je meso na voljo, problem pa je tudi v njegovi količini. "Mi potrebujemo za 300 obrokov identične kose mesa, na primer zrezke, kar bi bil za lokalne dobavitelje prevelik zalogaj. Ena ali dve glavi živine tega ne zagotavljata, pojavi pa se tudi problem, kam s preostalimi kosi, ki jih šola ne odkupi," tako Kardinarjeva. Doda še, da so postopki za nakup domačih jajc prezapleteni in predragi, zato se potencialni dobavitelji za tovrstno prodajo ne odločajo. Če več ponudnikov zagotavlja enake izdelke, pri odločitvi pretehta najugodnejša ponudba. V njihovem vzgojno-izobraževalnem zavodu kupujejo lokalno hrano v višini od 20 do 30 odstotkov vse hrane, ta številka je že nekaj časa približno enaka. Lokalni ponudniki njihovi šoli dobavljajo kruh, mlečne izdelke, zelenjavo, krompir, bučno olje, mleko in mlečne izdelke ter marmelado.

V Vrtcu Beltinci je v prehrano vključenih okoli 20 odstotkov lokalne hrane, v to nista všteta lokalna dobavitelja Mlinopek in Pomurske mlekarne. "Odstotek se je povišal le v času poletnih počitnic, ko je prisotnih manj otrok, saj nam lokalni dobavitelji po navadi večjih količin ne morejo zagotoviti," pravi ravnateljica Martina Vidonja. Tovrstne težave so predvsem pri sezonskih pridelkih, kot so solata, jabolka ... "Nezanemarljiv dejavnik pri nabavi lokalne hrane je tudi cena, ki je v primerjavi z artikli, ki jih nabavljamo v sklopu javnega naročila, občutno višja," pojasni in doda, da pri odločitvi za izbiro ponudnika pretežno prevlada kvaliteta blaga, primerjajo pa tudi cene. Od lokalnih dobaviteljev nabavljajo zelenjavo, testenine, kruh in pekovske izdelke ter nekatero sadje. "Dobivamo veliko ustnih ponudb različnih kmetij, ki imajo pridelke za prodajo. Ko jih zaprosimo za pisno ponudbo, ki je podlaga za izdajo naročilnice, pa te ne sestavijo," še opozori Vidonja.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta