Pa smo ujeli ritem – en teden sonca, en teden dežja. Pa spet … No, ni čisto tako, a z malo prizanesljivosti bi to lahko držalo. In spet smo na pragu dežja. Ta teden je bil verjetno eden lepših. Po obilnih padavinah prejšnji teden je v gorah nasulo snega, nižje je bilo nekaj razlivanja rek, nič posebnega, kar se ne bi dogajalo večkrat letno, pa na Notranjskem so se ojezerila kraška polja, kar je bolj značilno za jesen in zimo kot za pomlad. Ne bom rekel, da smo trpeli po službah, saj vendar radi hodimo na delo, delo je vrednota, delamo ne (samo) da preživimo, da zaslužimo, ampak tudi, da ustvarjamo nekaj dobrega, koristnega, delo nas izpolnjuje. Vsaj tako naj bi bilo - in če so zunaj krasni dnevi, to mirno spregledamo in si niti enkrat ne zaželimo, da bi se v tem lepem vremenu dodobra prezračili, se sprehodili, športali, ali pa kaj koristnega naredili. Ne, pisarna je zakon!
Ja, priznati moram, da sem ta teden res malo težko sedel notri, dan pa je tam zunaj mineval v bleščeči svetlobi. Zamujal sem neverjetne razglede, lahko bi smučal, redki so bili dnevi letos s tako dobrimi pogoji za smuko na nekaterih naših smučiščih. Lahko bi se s kolesom zapeljal po naši lepi Sloveniji, že dobesedno pred domačim pragom imam toliko lepih krajev, saj bi se kar težko odločil, kam. Pa mi je služba odvzela stres odločanja, kakšna sreča! Ljudje smo res "sončna bitja", narejeni smo za sonce, ne pa za oblačno in temačno vreme.
In zakaj je treba, da se vreme spet spremeni?! Nesmiselno vprašanje, vem. Kaj pa smo mi, da bi odločali o vremenu, vreme ne sprejema naših želja, še manj jih izpolnjuje. Pa saj tega niti ne pričakujemo, ampak bolj ali manj vdano sprejmemo, kar nam nameni. Pa čeprav smo včasih zaradi tega slabe volje. Ah, spet ta dež! Kot da bi kaj pomagalo, morda nam malo odleže, ko takole vzdihnemo. Po drugi strani pa vemo, da ne bo večno trajalo in da bomo pač počakali, da se nam vreme spet nasmehne, mi pa njemu, seveda. Ali je v ljudeh, da počlovečimo, ne vem, na primer vreme, kot počlovečimo stvari, ki nam dobro služijo in nam prirastejo k srcu – recimo avto, ki ga radi vozimo in nam ne povzroča težav, pa kakšen kos obleke, ki ga najraje oblečemo.
Pri živih bitjih je to še nekako razumljivo, na primer pes nam vrača pozornost, nam pokaže, da je na nas navezan, mačke malo manj, se pa vsaj zelo uspešno pretvarjajo, da dobijo svoje. In čeprav živali niso ljudje, se nekateri do njih obnašajo, kot da so. Tudi do vremena imamo nek, na pol počlovečen odnos. Zmerjamo ga, se jezimo nanj, ali pa se ga veselimo, kadar nam je pogodu. Čeprav nanj niti najmanj ne moremo vplivati. Pravijo, da je modrost to, da se ne vznemirjaš zaradi nečesa, na kar ne moreš vplivati. Pa bodi moder, če si lahko!
