V dosedanji razpravi o odpovedi delovnega razmerja dr. Frideriku Klampferju na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru je zagotovo umanjkala širša, bolj strukturna dimenzija v analizi, ki bi osvetlila tudi okoliščine, v katerih delajo zaposleni in so pripeljale do dogodka. Spodnji zapis bo namenjen podpori cenjenemu kolegu, saj menim, da si zasluži pošteno obravnavo. Kot filozofa in poklicna sopotnika oba verjameva v moč argumentacije, a hkrati tudi v imperativnost moralnega in pravičnega ravnanja, ki mora spremljati naše prizadevanje za resnico. Častilci Sokrata, ki je vse našteto v veliki meri udejanjal, smo zagotovo malce idealisti. Toda največji zdrs predstavlja prepričanje, da je privrženost resnici nujno fantazija, ki se nam utopično odmika, zato moramo nanjo, na resnico namreč, kar pozabiti. Ob številnih drugih, bolj tehnično ali celo pravno obarvanih dokazovanjih do zdaj, me bo tokrat predvsem zanimalo: je bila odpoved delovnega razmerja kolegu Klampferju pravičen in sorazmeren ukrep?
V iskanju odgovora se bom dodatno samoomejil na razpravo o sistemskih vzrokih in na prepričanje, da bi morala vsaj univerza ostati prostor, kjer se ohranja omenjena sokratičnost. Od skupnosti na njej moramo pričakovati opozorila glede dignitete človeškega delovanja – kje drugje naj bolj veljajo in se ohranjajo najvišje vrednote, ki oblikujejo družbo? Ko je kolega zamudil s svojo vlogo glede podaljšanja habilitacije, saj se je znašel v stiski zaradi premalo objav, se je hitro razkrilo, da univerzitetno okolje ne zmore opisanih vrednotnih standardov. Sam odkrito priznava svoj del krivde. Vendar slogan, ki se je pojavil na najini fakulteti, češ da Friderik K. dejansko nastopa kot Josef K., ni čisto iz trte izvit. Če bi poskušal strniti dogajanje, se je njegova kalvarija prepletla kot posledica treh faktorjev: neenake in nečloveške obravnave s strani vodstva fakultete, kjer ni imel niti možnosti zagovora, temveč mu je bila, vsaj kot senatorju, beseda celo radikalno odvzeta; nato zloglasnega in krutega principa "objavljaj ali umri", "publish or perish", ki zaposlene na univerzah širom sveta sili v pehanje za objavami v karseda prestižnih revijah in kjer je akademsko udejstvovanje postalo največkrat samo sebi namen; nato pa še na široko sprejetega neoliberalnega kreda, ki je univerze spridil do te mere, da so se spremenile v tovarne kvantificirane znanosti, znanstvene objave pa se producirajo zato, da se te potem dobro tržijo.
Absurdno skrotovičen sistem
Friderik K. se je, podobno kot Josef K. v Kafkovem Procesu, zataknil v tem absurdno skrotovičenem sistemu, v katerem so na nepredušnih vratih napisana birokratska pravila, ki služijo najprej priklanjanju moči in čisto na koncu znanju. Zato verjamem, da njegov tragičen primer razkriva predvsem odtujenost akademske sfere svojemu poslanstvu. Pehanje za objavami je zasenčilo etične temelje znanstvenega dela in tudi privrženosti splošni resnici in pravici. Številni kolegi so se s solidarnostnimi gestami izkazali v njegovo podporo. Toda žalostno je bilo opazovati nekatere reakcije univerzitetnikov, ki so zmogli vrteti zgolj molilni mlinček, v katerem odmeva tisti "Pogine naj pes, če ni objavljal!" ... Zakaj zahteva drugačne kriterije zase? No, morda jih ne! Dvomim, da se v tem odmevu sliši kakšna njihova posebna zaveza resnici - in še manj k človečnosti.
Sklicevanje na to, da brutalni akademski kriteriji veljajo za vse, želeli ali ne, je najbolj običajna razvpita argumentacijska (samo)prevara: če vsi nekaj počnejo narobe, zato to še ni nič bolj res. Univerze bi morale delovati kot skupnosti razuma, postale pa so arene, kjer osebni ego, kompetitivnost in hybris zbirateljstva točk nadomeščajo znanstveno sodelovanje vseh. Univerze so prostor, kjer bi se morali zavedati, da produkcija znanstvenikov ni sama sebi namen in da kot kritični intelektualci kaj dolgujemo tudi družbi onstran ozkega akademskega ustvarjanja, sploh takrat, ko svet drvi v propad. Saj smo blizu temu, kajne? Namesto tega so postale samozadostni slonokoščeni stolpi, kjer se nekatere ne zmorejo opredeliti niti do študentskih protestov v Srbiji! Zato kolegova izkušnja razkriva kruto ironijo: tam, kjer bi se morala pokazati potreba po elementarni humanosti in zavedanju, da smo vsi žrtve sistema, na katerem smo pasivno pristali, je pri nekaterih človečnost zatajila. Namesto da bi se upirali tej strupeni kulturi, so jo mnogi sprejeli kot naravno stanje, s čimer so univerzo še bolj oddaljili od njenega poslanstva.
Ali je sploh imel pošteno priložnost?
Širša javnost ne ve dovolj dobro, da je znanstveno založništvo zelo dobičkonosna praksa, v kateri se letno zavrti nekaj deset milijard dolarjev prihodkov. Številni komercialni založniki eksploatirajo znanstveno delo, kjer morajo avtorji sami napisati članek, najti finance za objavo, poskrbeti za lekturo, recenzirati besedila drugih – vse za svoj denar in čas. O vsem je med drugimi pisal že dr. Roman Kuhar v Delu. Objave se včasih plačujejo - seveda morajo to storiti avtorji -, in cifre so lahko enormne, tudi do deset tisoč evrov. Velikokrat se plačuje tudi dostop do člankov, ki so podlaga za pisanje lastnih. Še zlasti velja, da so si zasebni založniki prilastili najbolj prestižne citirane revije, njihov sistem pa je podlaga za vrednotenje financiranja in objavljanja akademskih del.
Ko vse našteto omenjam, ne želim opravičevati kolegovega neuspeha, pač pa opozoriti na sumljivo "prekratkost" izgovora, da habilitacijske zahteve veljajo enako za vse, brez izjem. Akademski sistem "objavljaj ali umri" vedno bolj rigorozno narekuje pogoje preživetja, habilitacije, financiranja in končno zaposlitve. Kolega v nekem trenutku znotraj zahtevanih mesecev ni dosegel tega praga, poprej ga je in tudi jutri ga morda bo. Vprašanje je bolj, ali je sploh imel pošteno priložnost. Sistem predpostavlja enake pogoje, toda dejansko vsaj malo favorizira tiste, ki radi kimajo, bolje obvladujejo mrežo, imajo večji vpliv in srečo. Čezmerna sankcija zanj ga je dehumanizirala, eksistenčno ogrozila in javno osramotila. Naenkrat je videti kot nekdo, ki je slab filozof, učitelj, raziskovalec in mentor, saj so mu delovno razmerje odpovedali iz razloga nesposobnosti. Naj spomnim na večkrat ugotovljeno misel, da Sokrat danes sploh ne bi bil del akademskega sveta, Immanuel Kant pa zagotovo ne bi zbral dovolj točk ob svoji Kritiki čistega uma, če citiram njegovega poznavalca, dr. Zdravka Kobeta.
Klampferjev tragični primer razkriva predvsem odtujenost akademske sfere svojemu poslanstvu. Pehanje za objavami je zasenčilo etične temelje znanstvenega dela in privrženost splošni resnici in pravici
Reakcije vodstva fakultete in univerze niso pokazale posebne milosti ali naklonjenosti; kolegu Klampferju ni bilo do zdaj ponujeno niti drugo, nižje delovno mesto v ustanovi. Naposled bo o odpovedi odločalo sodišče. Toda po 32 letih njegovega prispevka k delovanju fakultete je več kot jasno, da gre za izrazito nesorazmeren ukrep, izpeljan s preveč »sorazmerno« lahkotnostjo vpletenih - ali celo, kot pravi sam, z motivacijo osebnih zamer dekana. Ko se je leta 2021 podobna kalvarija z opominom pred odpovedjo delovnega razmerja dogajala na isti filozofski fakulteti dr. Mariji Javornik in skorajda tudi dr. Simonu Zupanu, dvema sindikalistoma, sploh ni šlo za njune objave, ampak za precej bolj banalne razloge obračunavanja s kritiki vodstva.
Solidarnost, ne pa birokratska krutost
Klampfer torej ni prvi. Zanj so se zdaj zavzeli študentje in številni kolegi na fakulteti, ker je dober profesor in odličen etik. Vprašati bi se morali, pod kakšnimi pogoji so enake odpovedi "iz razloga nesposobnosti" bili deležni njegovi kolegi na drugih univerzah doma in po svetu. Ugotovili bi, da se to dogaja, toda dokaj redko. Podobno bi si morali zastaviti vprašanje, kdaj je kakšen osnovnošolski ali srednješolski profesor v Sloveniji izgubil službo zaradi nepravočasnega opravljanja nalog ali slabe kakovosti opravljenega dela, ki bi ustrezal formalnemu razlogu, kot se očita Klampferju, ker v nekem trenutku ni izpolnil pogojev za ponovitev naziva. Znova smo pri nesorazmernosti. Zdi se tudi, da je bil deležen neenake obravnave v primerjavi z nekaterimi drugimi sodelavci, ko v preteklosti v podobnih primerih ni sledila odpoved delovnega razmerja. Tudi zato menim, da ga je doletel čezmeren ukrep. Vse našteto kaže, da bi v sistemu, kjer smo vsi žrtve enakih razmer, smeli pričakovati solidarnost, ne pa birokratske krutosti vodstev fakultete, univerze in zaposlenih, kaj šele osebnega obračuna. Toda zgodilo se je, da so nekatere sodelavke in sodelavci, resda maloštevilni, obravnavali primer brez sleherne empatije - tudi če so se slučajno nanjo sklicevali.
Če sklenem: v zgornjem zapisu sem poskušal zagovarjati stališče, da je večni izgovor univerzitetnikov, kako smo vsi obsojeni na "objavljal ali umri" in posledično na odpuščanje, če se ne podredimo diktatu edino zveličavnih referenčnih objav, argumentacijsko zanič in človeško zanikrn. Morda pa tudi zlorabljen za odstranitev kritičnega človeka. Če ga sprejmemo, se nimamo več pravice pritoževati nad sistemom, neoliberalnim ali kakšnim drugim – bitko z njim smo že izgubili. Moj kontekst tokrat ni bil poziv k uporu zoper njega, kar si ta sicer zasluži, ampak bolj pojasnitev okoliščin, v katerih razumem nesolidarnost s kolegom kot nespametno posledico tihega kimanja, da moramo krut okvir pogojev neoliberalnega akademskega reda pač ponižno sprejeti. Če takšno prepričanje delijo celo nekateri, ki sodijo v krog humanističnih in družboslovnih fakultet, smo lahko le še bolj razočarani.
Napovedujemo
Polemiko o primeru dr. Friderika Klampferja jutri nadaljujemo še z razmislekom dr. Vesne V. Godina.
