(INTERVJU) Ne vzgajajmo vojske potrošnikov: Potrebe naj zadovoljijo starši, želje pa "sofinancira" otrok

Barbara Gavez Volčjak
12.04.2021 06:00
Enako kot vsega drugega, kar potrebujemo v življenju, se mora otrok učiti tudi ravnanja z denarjem. In enako kot umivanja, hranjenja, olike ali sodelovanja z drugimi se tudi tako imenovane finančne pismenosti uči z zgledom staršev.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Shutterstock

Toda "sposobnosti branja, analiziranja, upravljanja in komuniciranja v zvezi s stanjem na področju osebnih financ, ki vplivajo na materialno blagostanje posameznika/gospodinjstva", kot se glasi ena od definicij finančne pismenosti, morajo biti najprej vešči starši sami. Šola namreč ponuja le malo tovrstnih znanj, ugotavlja mag. Sabina Taškar Beloglavec, višja predavateljica za področje financ na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. "Gospodinjstvo v petem in šestem razredu še najbolje pokriva to tematiko, pozneje je nekaj vsebin v okviru predmetov etika, družba, tehnika in tehnologija, geografija. Pri matematiki se otroci skozi matematične operacije učijo tudi ravnanja z denarjem. Seveda lahko ta področja pokrivajo interesne dejavnosti pa tudi plačljivi programi zunaj šole, denimo Mini univerza Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Težava je v tem, kako se učencem predstavijo finančni problemi in rešitve. Ne zdi se mi namreč vseeno, ali vzgojimo finančno odgovorne posameznike z zdravim odnosom do denarja in potrošnje ali pa zveste vojake potrošniške družbe v najslabšem pomenu besede. Pomembno je tudi, da učni načrti takih predmetov niso zgrajeni na konkretnih produktih konkretnih finančnih institucij in tako ustvarjajo polje za pridobivanje novih bančnih komitentov, zavarovalniških strank ipd. Zato bi bilo treba predmet, namenjen finančni pismenosti, ponuditi že na ravni osnovne šole, vendar zelo premišljeno, z interdisciplinarnim sodelovanjem finančne in pedagoške stroke. Nekatere vsebine bi bile prav gotovo primerne že za vrtčevske otroke."

Pa je dovolj, da znajo starši ravnati z denarjem, ker se bo potem tega naučil tudi otrok?

"Finančna socializacija, kot strokovno imenujemo učenje ravnanja z denarjem, je proces razvoja vrednot, odnosa, standardov, norm, znanja in vedenja, ki prispevajo k sposobnosti finančnega preživetja in blagostanja posameznika. Različni avtorji se tega pojava lotevajo iz različnih, včasih popolnoma nasprotujočih si izhodišč. Nekateri menijo, da se otroci o ravnanju z denarjem in financami nasploh učijo od staršev s pomočjo načrtovanih (namernih) navodil, sodelovanja in prakse ravnanja z denarjem ter opazovanjem, kar je poglavitni del socializacije nasploh, saj enako otroka učimo tudi drugih za življenje pomembnih aktivnosti. Drugi menijo, da ni veliko povezave med vplivom staršev in finančnim znanjem posameznika. To pomeni, da starši otroka ne učijo ravnanja z denarjem, kot ga učijo na drugih področjih (hranjenje, osebna higiena, vedenje …). Tako je relativno malo znanstveno potrjenega védenja o tem, kako starši pravzaprav svoje finančno znanje prenašajo na otroke. Pri tem torej, kot v življenju in vzgoji otrok nasploh, ni recepta. Ni dodanih navodil! Vsak posameznik počne to, kar meni, da je za otroka dobro."

Shutterstock

Kako otroku razložimo oziroma pokažemo vrednost denarja?

"Seveda nisem strokovnjak za vzgojo, vendar menim, da vrednost denarja otroku najbolje pokažemo skozi praktično ravnanje z njim. Morda lahko z denarjem, ki ga dobi denimo ob rojstnem dnevu, prispeva k nakupu njemu pomembnih stvari ali plačevanju njemu pomembnih dejavnosti. Tako se bo otrok zavedel, da vse, kar ima, ni samoumevno. Spoznati mora tudi razliko med potrebami in željami. Potrebe naj zadovoljijo starši, želje pa 'sofinancira' otrok. Pri nas doma se za izpolnitev želja, pa četudi je to knjiga, oblačilo ali kakšna igrača, počaka na praznike, osebne ali decembrske. Tako skušamo hčerki naučiti, da je včasih treba počakati, se veseliti, pričakovati … Instantno zadovoljevanje želja je po mojem mnenju najslabši produkt potrošniške neoliberalne družbe, ki ustvarja odvisnike od dobrin in od denarja. V vsakdanjem življenju pa je treba - slišati bo kot kliše, pa še kako velja - misliti tudi na druge. Tu in tam darovati kaj v dobrodelne namene, kupiti hrano za živali v zavetišču, pomagati pri učenju sošolcu, sošolki, ki morda tudi iz socialnih razlogov ne zmore vsega sam …"

Nekoč je veljalo, da se bo otrok naučil ravnati z denarjem, če bo dobival žepnino. Je ta po vašem mnenju koristna? Kdaj naj jo otrok začne prejemati in kako mu starši razložijo, kakšen je njen namen?

"Na to vprašanje ne poznamo enoznačnega odgovora. Našli boste tako goreče zagovornike žepnine kot njihove nasprotnike. Sama menim, da če že otroku dajemo žepnino, torej redni mesečni prihodek, naj bo določeno, čemu vse je ta žepnina namenjena - torej ali zgolj varčevanju in vse 'priboljške' še vedno kupuje starš ali pa si želene revije, kino in podobno otrok poslej plačuje sam. Lahko se tudi nauči odložiti željo in si jo izpolniti, ko se nabere dovolj denarja. Seveda se znesek žepnine viša s starostjo otroka, ker se povečujejo tudi njegove potrebe. Strokovnjaki so si edini, da je 15. leto starosti tisto, ko mladostniku kognitivni razvoj že omogoča načrtovanje, presojanje možnosti, abstraktno mišljenje in reševanje problemov, še posebno, če ima za to ustrezne možnosti. Pri nas imajo mladi po 15. letu starosti že možnost delati preko študentskega servisa, marsikdo že ima štipendijo, žepnino ali kak drug vir lastnih finančnih sredstev. Tako dobijo možnost praktičnega vpogleda v upravljanje lastnih finančnih sredstev, za kar pa še nimajo pravih izkušenj. Osebno se mi pri tem zdi pomembna vloga staršev. Delo preko študentskega servisa lahko pozitivno vpliva na racionalno ravnanje z denarjem, kajti če otrok sam zasluži denar, bo najbrž premislil, kako in za kaj ga bo zapravil. Vsekakor pa bi bilo dobro, da skupaj z otrokom izračunamo njegove mesečne stroške in k temu znesku dodamo še na primer 30 odstotkov, s katerimi bo lahko prosto razpolagal, presodil, ali zapraviti ali varčevati … Vse je torej stvar dogovora, ki pa je skladen z družinskimi vrednotami in ga nobena stran ne sme kršiti."

Shutterstock

Se vam zdi pametno otroku plačevati za gospodinjska opravila, ki jih dela za vso družino? Naj bo otrok nagrajen z denarjem? Za katera dela?

"Mislim, da tudi na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Vsekakor pa velja razmisliti, pri katerem letu bomo otroka vključevali v katera gospodinjska dela. Držim se načela, da tudi midva z možem opravljava gospodinjska dela brez denarne nagrade in tako naj hčerki kot del tega gospodinjstva ta dela prav tako opravita brez plačila in s tem prispevata k dobrobiti družine in tudi svojemu dobremu počutju. Nekaj časa smo v okviru družinskega projekta dnevno zapisovali opravljeno delo vsakega člana gospodinjstva. Tisti z največ opravili je bil izbran za najbolj 'fer' družinskega člana v mesecu in je lahko izbral skupno aktivnost za družino: izlet, sprehod, kopanje, kino … Prav tako nisem privrženec denarnih nagrad za doseganje uspehov v šoli, športu, plesu ali na katerem drugem področju."

Kdaj naj otrok dobi svoj varčevalni račun in svojo kartico za dvig denarja?

"Najbrž je smiselno, da svoj prvi pravi račun dobi okrog 15. leta, ko prevzema odgovornost za svoje izdatke v okviru štipendije in/ali žepnine. Predhodni varčevalni računi za otroke pa so smiselni za varčevanje, ko prihranke iz hranilnika skupaj nesemo v banko, preštejemo in položimo na račun. Gre torej bolj za izobraževalne namene in ne toliko za resnično rabo tega računa."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.