
Pogovor z Jonasom pogreje. Tudi na ostrem zraku hladnega decembrskega popoldneva. Razmišlja bliskovito in prav tako odgovarja, tudi ko sliši vprašanja, s katerimi se (seveda) ne sreča prvič. Kadar mu misel prečka kaj izredno začinjenega, se glasno zasmeji, saj manj ko je stvar resna, raje jo ima. Tudi na televiziji, kjer sobotno večerno satirično oddajo ustvarja z majhno ekipo, a učinkovito. Radi se gibljejo po robu in preizkušajo mejo dovoljenega, saj bolj "bolj ko si ji blizu, bolj je sladko".
Spomladi je vaša vrnitev na televizijske zaslone mnoge presenetila. Sobotni večerni šov Kaj dogaja? Z Jonasom se je verjetno že slišalo kot svojevrsten izziv, po drugi strani vrnitev na začetek. Ob takih vrnitvah ljudje radi rečejo “Ah, zmanjkalo mu je denarja!”
“Pa saj imajo mogoče prav. Človek mora nekaj početi. In ko sem odhajal, nisem nikoli rekel, da nočem več imeti opravka s televizijo. Ko pride dobra ponudba, težko rečeš ne. Še posebej, če je ponudba za nekaj, za kar sem že pred leti rekel, da bi morali početi. Verjetno bi se tudi kdaj prej odzval, če bi me že prej povabili k takšnemu delu. Manj ko so resne zadeve, raje jih imam. Bolj resne oddaje od kviza, recimo, me ne mikajo."

Od ena do pet
1. Kdaj ste nazadnje odigrali dobro partijo biljarda? Kot poznavalec scene gotovo poznate odlično mlado Ano Gradišnik, vas je že izzvala?
"Že dolgo nisem igral biljarda, to pa zato, ker so me začeli mulci tepst, kar zelo težko prenesem. Poznam Ano, saj je iz družine Gradišnikov, s katerimi smo začeli domačo biljardno sceno. Ne, nisva še igrala, in ker bi težko prenesel poraz, se ji za biljardno mizo raje izognem."
2. Kdaj učenec prerase svojega učitelja? Po svoje ste bili učitelj Juretu Godlerju, danes je v televizijskem smislu vaš veliki konkurent s svojo oddajo. Kakšno kritiko oziroma oceno je podal o Kaj dogaja? Z Jonasom?
"Z Juretom sva se veliko družila, cenim ga, je zanimiva osebnost. Zdaj sva si res konkurenca, a zelo prijateljska. O najinih oddajah se pa še nisva pogovarjala. Pa niti ne verjamem, da se kdaj bova. Bi si hitro začela podtikati dvomljive nasvete."
3. Včasih je Jonas vozil najboljše avtomobile. So še vedno vaša šibka točka?
"To ni bila šibka točka, bilo je življenje, kakršnega sem si lahko z veseljem privoščil. Harley, lotus, corvette ... Mladostne sanje o motorjih, avtomobilih in kitarah. Z znanjem, delom in spretnostjo sem si to na srečo lahko tudi prislužil in si želje izpolnil. Ko pa sem to potešil, odrasel, dobil družino, je bil čas, da se vse to pospravi v predal. Hvala lepa, smo izživeli."
4. Vas kdaj spreleti “uf, zdaj sem pa že kar star”?
"Čudim se, da je minilo že dvajset let, kar sem začel z Milijonarjem! In vsakič znova me preseneti, da sem zadihan, ko tečem za psom ali njegovo žogo. Pa če moram kam visoko po stopnicah."
5. Kuhate? Zdaj je mesec, ko ljudje več kuhajo in se obiskujejo na večerjah.
"Znam, a sem premalo spreten, da bi vabil goste na večerjo. Bilo bi škoda. Nisem tak kot Magnifico, ki veliko kuha in uživa v tem. Sicer pa, če bi bilo treba, bi za to že poskrbel in nahranil družino."
Kot je rekel Prešeren: "Na visoki vrh lete iz neba strele"
V eni od minulih oddaj si je vaš kolega Tilen Artač v songu pošteno privoščil politika Žana Mahniča. V besedilu se celo jasno razbere, da mladega politika označi za nacija. Je to še sprejemljivo oziroma je še v mejah?
"Je rekel, da je naci ali ni rekel? Je namignil? Jaz se ne spomnim … Če je šel do roba - prima. To pomeni, da se mu je posrečilo, a za zdaj še ni padel čez. Bi pa pohvalil Mahničev odziv pred dnevi v časopisu, odlično se je odzval. Ni bil užaljen, ampak je 'zajebancijo' sprejel v zakup, ker je navsezadnje javna osebnost. Kot je rekel Prešeren: 'Na visoki vrh lete iz neba strele.' A ker si Žan ni mogel pomagati in je rekel tudi, da bi rad videl, da bi si kdaj tudi kakšnega levičarja privoščili, mu odgovarjam: Žan, tudi Jankoviča in Tomićevo in Kordiša in še koga smo že imeli na tapeti. Ne bodi tako samozagledan, nisi naša edina tarča. Morda najslajša, edina pa ziher ne."
Vseeno se satira večkrat loti desno usmerjenih politikov, očitno nudijo več materiala za smešenje?
"Ne bi rad burkal duhov … A resnica je takšna, da je v tem slovenskem kulturno-političnem stanju desnica za odtenek bolj smešna od levice. Ali bolje, ponuja več materiala komedijantom kot pa levica. S tem nisem čisto zadovoljen. Kdo ima bolj prav, je drugo vprašanje. Še to: izvedeli smo, da je prav Žan Mahnič glavni heker v stranki SDS in šef podmladkovega kibercentra, iz katerega tolčejo po twitterju z umetno ustvarjenimi računi. Saj nam ne moreš zameriti, če se potem delamo norca. (smeh)"

Precej manj si lahko privoščiš pred kamero, sploh zaradi tega, ker je politična situacija pri nas bolj zaostrena kot včasih
Ne morem si pomagati, če nisem fah idiot
Dajmo televizijo na stran. Zdaj ste tudi radijec. Radio Bob se pohvali, da ima dva aduta, stoodstotni rock in Jonasa. To pomeni, da je Jonas stoodstotni rocker?
"Ne moremo vsakega lepega slogana vzeti popolnoma zares. V programu radia Bob sem stoodstotni rocker. Ko sem na televiziji, v vlogi elegantnega zrelega voditelja, sem pa kravatar."
Kako se znajdete v radijskem biznisu?
"Biznis je isti, vse drugo so nianse. Kot je poezija ena sama, znotraj nje pa so še podzvrsti: soneti, balade, epi … Vse je šovbiznis. Radio mi je všeč na drug način, ker je drugačen. Ker sem nekoč na Radiu Študent začel, ker ljudem pripoveduješ zgodbe malo drugače. Radio je super medij. Včasih se mi zdi, da mi daje več možnosti, ker je omejen, ker ni slike. Kot tista stara finta: Ko je nekaj skrito, več domišljije razgiba."
Ste (bili) igralec, komik, poslovnež, igralec pokra, biljarda, hedonist … Kaj vse je Jonas Ž.?
"Vse skupaj. Žakelj, ki ga moraš celega nositi s seboj. Srečo imam, da me zanima veliko stvari, in bolj ko je človek neenoznačen, bolj je zanimiv. Tudi živeti je bolj zanimivo, če se ukvarjaš z različnimi stvarmi. Ne morem si pomagati, če nisem fah idiot, čeprav cenim ljudi, ki so specializirani. Jaz se specializiram za sedem let za nekaj, potem pa sedem let za nekaj drugega. Tako ti ta znanja, veščine ostanejo za vse življenje in vedno se lahko vrneš k njim."
Kdaj si bo mladina izmislila neko novo gibanje, povezano z glasbo? Kdaj se bo pojavil nov generacijski upor?
Mi nismo Amerika in tudi nočemo biti Amerika!
Imamo pa tako imenovane influencerje, vplivneže. Tiste, ki na družbenih omrežjih diktirajo, kaj je dobro in kaj je “in”. V bistvu ste tudi vi bili nekoč tak “vplivnež”, le da takrat brez twitterja in instagrama.
"V bistvu je vsak, ki je na očeh javnosti, influencer. Le da se zdaj ti bolj rinejo, komolčajo. A kot sem rekel, potrebujemo junake. In ker jih drugje v družbi ni, jih mladi iščejo med influencerji. Jaz iz njih ne bi delal prevelikega problema ali se bal, da bodo poneumljali mladino. Se je kdo ukvarjal s tem, da je problematično, če imaš na steni svoje sobe poster dolgolasca s kitaro? Pa smo preživeli. Mladina išče svoje junake in naj jih ima. Seveda si želim, da bi bili ti junaki boljši, pametnejši zgled, kot so. Kot si je tudi moja mama želela, da bi se zgledoval po advokatih, doktorjih znanosti in zdravnikih, ne pa po Goranu Bregoviću iz skupine Bijelo dugme. Vseeno mislim, da to ni bil neki velik kiks moje mladosti."
Kako v seštevku plusov in minusov vidite našo državo? Je ta še vedno državljanu prijazna država ali zavidate tistim, ki so “pobegnili”?
"Nočem biti nikjer drugje! Resnično. Ne mislite si, da Jonas ne bi že zdavnaj spokal, če bi mu bolj ustrezalo kje drugje. O, ne! Meni tukaj odlično super paše! Nimam hollywoodskih ambicij, kar mi morda kdo šteje v minus, a mi tale naša Slovenija ustreza. Tiste, ki so odšli, razumem, a jim ne zavidam. In nikoli nisem bil eden od tistih, ki jamrajo o majhnosti Slovenije in dajejo za zgled Ameriko. Mi nismo Amerika in tudi nočemo biti Amerika!"
Kako vas je očetovstvo spremenilo?
"Me je, seveda, saj sem človek. Bilo bi čudno in narobe, če me ne bi. Seveda na boljše. Očetovstvo je bilo zame moment, dan, ko sem se zavedel, da je zdaj res nujno treba odrasti. Okej, nekaj zajebancije si še dovolim, a ne več tako kot prej."
Naš predsednik vlade je bil vaš kolega, igralec, komik, imitator. So slovenski politiki dobri igralci?
"Če bi bili naši politiki boljši igralci, bi bili tudi boljši ljudje. Slabi igralci so, preveč se vidi skoznje. Edina povezava, ki jo vidim, je ta, da so tako kot igralci nastopači. Sicer pa v tem, da je bil Marjan Šarec igralec, ni neke globočine. Mislim, da mu to lahko celo štejemo v plus, saj dober politik mora znati ljudem pripovedovati. Tako kot za igralca velja, bolj ko je pristen, avtentičen, bolj ko zna narediti svoje besede težke in pomenljive, boljši je. Podobno velja za politika. Konkretno, Marjanu gre to v korist. S tem si zna odlično pomagati. Seveda, če bi bil ekonomist, bi bil to zanj tudi neki plus, čeprav drugačen."
Nekoč ste bili eden prvih udarnejših tviterašev, zdaj pa niste več tako zagnani v sporočanju z 280 znaki. Kakšen se vam zdi ta balon komuniciranja, ki postaja vse bolj območje nestrpnosti in prostor za žaljenje?
"Kot gre tisti štos? 'Ne hodim v Globala, tja nihče več ne hodi, ker je prevelika gužva.' Tudi na tviterju je nekako tako. Žaljenje in provokacija pa sta samo takrat, kadar je tema politika. Družbena omrežja so čisto fajn, dokler se jih ne umaže s politiko. Tako kot se je nekoč razpravljalo za šankom ali v kavarni, se zdaj na twitterju. Ne le z istomislečimi, ampak z ljudmi, ki se o isti stvari kregajo."