(INTERVJU) Jelko Gros priznava, da večjega tekmovanja še nismo imeli

Od skakalca pred služenjem vojaškega roka čez trenersko delo s prvim slovenskim zmagovalcem svetovnega pokala Primožem Peterko do funkcionarja v vseh mogočih oblikah - Jelko Gros, danes vodja Nordijskega centra Planica, nad katerim je bdel že med izgradnjo, živi (za) smučarske skoke. Pred enim od največjih športnih dogodkov v samostojni Sloveniji, svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju, smo ga obiskali v Planici, kjer ima v servisnem objektu Čaplja svojo pisarno. Deli si jo z bivšim tekaškim trenerjem, nekdanjim kranjskogorskim županom in svojim predhodnikom na položaju Juretom Žerjavom, v njej pa so različni artefakti - arhaične smuči za skoke, rumena majica v lanski sezoni vodilne skakalke v svetovnem pokalu ... Kot pravcata skakalna enciklopedija na dveh nogah se lahko Gros o tem športu pogovarja ure in ure, tudi za nas si je vzelo eno, a pred intervjujem opozoril; v stvari, ki se tičejo organizacijskega komiteja, se ne bom vtikal oziroma o njih govoril. Pa vseeno se je ob kakšno takšno navihano obregnil ali v prispodobah izrazil jasno mnenje. In tem kar ni in ni zmanjkalo ...

Kakšna je vaša vloga, torej vloga vodje Nordijskega centra Planica, v zaključnih pripravah na nordijsko svetovno prvenstvo?

"Mi moramo pripraviti vse stalne objekte do točke, ko organizatorji začnejo graditi začasne objekte. Ti so potem stvar organizacijskega komiteja Planica. 95 odstotkov priprav, torej tekaške proge, skakalnice, izdelava snega, zagotavljanje funkcionalnosti centra, vzdrževanje in servisiranje objektov, je pa naša skrb."

Kakšna je razlika med pripravo na to SP in vsakoletne smučarske polete?

"Za vse je zdaj veliko neznank. Gre za novo prizorišče. Pri poletih vemo, za kaj gre, tu pa je veliko novih, začasnih rešitev in objektov."

Kaj so največji izzivi pri organizaciji?

"Pri skakalnici ni nekih presenečenj, saj tukaj od sredine novembra potekajo treningi na snegu, že prej pa celo poletje na umetni podlagi. Izdelava snega, ratrakiranje in frezanje smučine spadajo med rutino. Tu so pozimi že za treninge pogoji boljši kot na 80 odstotkih tekem svetovnega pokala. Mi smo se odločili, da se gremo najvišji standard. Lažje je ves čas vzdrževati najvišji standard, kot da bi vsake toliko časa urejali in popravljali, saj bi objekt sčasoma postal zanemarjen, pa še kak tekmovalec bi se poškodoval vmes. Če stvari niso v redu, imamo skakalnico raje zaprto."

Pri tekaških progah pa ste že morali malo bolj improvizirati ...

"Predvsem dolgo nismo vedeli, ali bo tekma potekala od Trbiža do Planice ali ne. Ko smo ugotovili, da ne, smo morali poleti v Planici in okolici urediti prilagoditve zaradi ovinkov. Pri tem je bil velik izziv izdelava snega. Saj mi vemo, da bo na leto toliko in toliko mraza, kakšen bo in kdaj točno, pa ne vemo."

Kako težko je za Slovenijo pridobiti eno takšno tekmovanje v primerjavi z bogatejšimi deželami severno od nas?

"Najbolj hendikepirani smo, ker skoraj nikjer nimamo tako imenovanega evropskega gospodarskega centra. Tam, kjer so takšni centri z multinacionalkami, se o teh stvareh pogovarjajo največji menedžerji. Vsi že imajo napeljane lovke. Brez tega pa se težko pogovarjaš z največjimi sponzorji; to so tisti, ki so pripravljeni dati tudi milijonski vložek. V Sloveniji je tako, da če ti nek sponzor nameni več kot 100.000 evrov, si že zelo uspešen oziroma moraš imeti res nekaj, kar mu lahko pokažeš. V tujini pa je drugače. Mednarodna smučarska zveza FIS temelji na petih, šestih sponzorjih, nič več, a ti namenjajo res visoke vsote. Ko v Sloveniji iščeš to podporo pokroviteljev za velika tekmovanja, si hitro prekratek."

Je tudi omenjeno razlog, da smo nordijsko svetovno prvenstvo dobili šele v četrtem poskusu?

"Že leta 2012 ob prvi kandidaturi v Južni Koreji smo bili zreli, da dobimo prvenstvo. A je izplaval škandal (takratni predsednik Smučarske zveze Slovenije Tomaž Lovše se je sprl z vodstvom Mednarodne smučarske zveze FIS) in posledično člani predsedstva FIS niso glasovali za nas, čeprav smo bili boljši kandidati kot finski Lahti. Naslednjič je slavil Seefeld, potem ko so Avstrijci kandidirali prvič, in to rekoč, da le testirajo teren, v resnici pa so zelo dobro lobirali. Takrat smo ostali dolgih nosov tako mi kot Nemci z Oberstdorfom. Slednji so za leto 2021 prišli na vrsto že iz usmiljenja, saj so kandidirali že četrtič in ne bi bilo higienično, da bi tako državo spet zavrnili. Še dobro, da se je to zgodilo, saj bi sicer Planica (ob SP v poletih) organizirala še drugo tekmovanje v času covida, kar bi bilo finančno zelo neugodno. Podobno kot Oberstdorf smo prišli na vrsto v četrto. Borili smo se z norveškim Trondheimom, tako da nisem bil čisto siguren, ali nam bo uspelo. Skandinavci imajo namreč močno lobistično mrežo. A člani predsedstva FIS so poslušali zdravo pamet in upoštevali nepisan gentlemanski dogovor, saj je Trondheim kandidiral prvič."

Nordijsko SP je menda največje posamično športno tekmovanje, kar jih je gostila Slovenija, drži?

"Če gremo po poti denarja, je nordijsko SP največje tekmovanje, kar jih je bilo v Sloveniji. Že glede prihodkov od mednarodne zveze. Dvanajst milijonov evrov iz tujine do zdaj ni dobil še noben organizator tekmovanja v Sloveniji. Če prištejemo še sinergijske učinke in vpliv na turizem, bo takšno tekmovanje državi prineslo 70 milijonov evrov. Toliko ni ustvarila še nobena druga panoga."

Kaj pa učinek prvenstva na razvoj športnih panog v Sloveniji?

"SP bi vedno moralo biti pospeševalec razvoja športne panoge. Ponavadi je tako, da se kandidat za organizacijo SP najprej okvirno dogovori z vlado, kaj bodo naredili v tem mestu, nato kandidira ... Denimo Norvežani, Trondheim. Niti enega kamenčka niso premaknili, dokler prvenstva niso dobili. Potem so eno leto zapirali finančno konstrukcijo, nato projektirali, šele letos poleti pa bodo dokončali svoj nordijski center. Praktično leto dni zatem pa že pride prvenstvo. Pri nas je bilo malo drugače, center je bil zgrajen že dolgo pred prvenstvom ..."

Ob prvi kandidaturi sicer še ne ...

"Ko smo jo oddali, ne. Gradilo pa se je že. Center je bil zgrajen decembra 2015, prvo prvenstvo, za katerega smo kandidirali, pa je bilo 2017. A finančna konstrukcija je bila ob prvi kandidaturi že narejena. V tem je ta razlika. Kot organizatorji bi tako imeli več časa za pripravo, saj se nam ne bi bilo treba oziroma se nam ni treba ukvarjati z objekti. Kako pa je vse skupaj izkoriščeno za razvoj panog, pa morate vprašati druge."

No, v skakalnem delu ni dvoma, da je Slovenija med velesilami. So pa teki in nordijska kombinacija v Sloveniji rezultatsko in po priljubljenosti globoko v senci skokov. Zakaj?

"Mislim, da je bilo v teh dveh disciplinah obdobje zamujenih priložnosti. Če bi bila strategija prava, od takrat, ko smo dobili domače SP - razen če bi bil res prestar -, nihče ne bi smel zaključiti svoje tekmovalne poti."

Ali pa se prestaviti v drugo športno panogo ...

"Ali pa celo to, da zmanjka motivacije za nastop na SP pred domačim občinstvom. To je za mene nerazumljivo. Kot da imate samo enkrat v življenju priložnost, da z raketo odletite na luno, vi pa rečete, da greste raje z ladjo čez Atlantik. Prav to je najhujša zgodba v športu - vrhunski šport se v državi ne more do konca razviti, če ne gostiš redno velikega mednarodnega tekmovanja."

In to se pri teku in nordijski kombinaciji ni dogajalo ...

"Še ko smo ga dobili, smo ga odpovedali. Ti moraš imeti veliko domače mednarodno tekmovanje. Ne moreš biti prisklednik tekme v poletih. Ustvariti moraš svojo organizacijsko ekipo, ne pa čakati na drobtinice. Saj se te kdo usmili in tekmo organizira, a se potem vpraša, zakaj to dela, saj od tega nima ničesar drugega kot le strošek."

A je imel nordijski center ta strošek?

"Ne, ne. Tu je organizacijski komite Planica, ki skrbi za en velik dogodek (smučarske polete), katerega skupni proračun je dva milijona evrov. Tekaška tekma pa stane pol milijona evrov. In potem moraš s svojo ekipo vzporedno pripravljati tekmovanji. Morda bi morala smučarska zveza narediti sistem, da nekdo, ki hoče priti v Planico, pride tudi na tekaško tekmo ali kaj podobnega. Morda bi na nek način veljalo združiti tekmovanji. A tega nismo naredili. In bojim se, da svetovnega pokala v teku v Planici še dolgo ne bomo videli. Saj na Rogli je bilo podobno. Imeli so tekmo, pa tri leta nič, pa spet eno tekmo ... Če nimaš kontinuitete - ljudem mora priti v kri, da so takrat in takrat teki in si je treba rezervirat čas -, ni nič."

Kot se pri poletih ve, da bodo zadnji vikend v marcu ...

"Tako. Spomnim se planiškega svetovnega prvenstva v poletih, ki je bilo sredi februarja. Marca so me že spraševali, kdaj bodo letos poleti. Tako vajeni so tega spomladanskega termina."

A po pravici povedano, vsaj na štajerskem koncu se ne čuti, da se v Planici približuje največji športni dogodek v Sloveniji do zdaj. Kot pred novembrskim SP v nogometu ni bilo pravega pričakovanja, dokler se tekmovanje res ni začelo.

"Jaz se sicer gibam v drugih krogih. V teh krogih se SP zdi samoumevno. Morda vi to od zunaj bolje dojemate. Sicer to, da prvenstvo bo, zdaj najbrž vedo že vsi Slovenci. Športniki so tako ali tako v tekmovalnem ritmu. No, nekateri so si minuli konec tedna vzeli prosto za pripravo na SP. Kar se pa tiče javnosti ... Najbrž vi bolj veste, ker ste zunaj te sfere, ali se že čuti neka napetost ali ne."

Organizatorji ciljajo na skupno 200 tisoč obiskovalcev v dveh tednih tekmovanj. Je cilj realen in dosegljiv?

"Ne vem, kako teče prodaja vstopnic. S pravim pristopom je pa dosegljiv. Petnajst tisoč obiskovalcev lahko pride na skakalni stadion. Za primerjavo: pod letalnico pa 25 tisoč ljudi. Če se torej v osmih dneh skokov skakalni del napolni, je to že 120 tisoč, v ostalih dneh, ko se sicer manj dogaja, pa bi se končna številka dopolnila do želene. Tako čez prst - dalo bi se."

Kaj pa športni cilji? A je dosegljiv Oberstdorf 2021 s šestimi medaljami – eno zlato, eno srebrno in štirimi bronastimi?

"Jaz pravim, da je po ena v vsaki panogi cilj. Vse, kar je več, je presežek."

Vas smem izzvati, koliko jih bo?

"Saj pravim. Če bodo tako v ženskem kot v moškem skakalnem delu osvojili medaljo, so izpolnili cilj."

Zdi se kar nizek …

"Morda se sliši tako. A če poznate razloge, zaradi katerih lahko ostaneš brez medalje … Po ena je cilj, vsaka dodatna bo veliko vredna. Ponovitev kakšne zlate medalje Eme Klinec je pa …"

… glede na formo Eme čisto realna?

"To že. A medalje v smučarskih skokih so trenutek navdiha. Kvaliteta na vrhu je tako dobra, da vsak, ki ima kakršenkoli zadržek, ostane brez medalje. Na odločilni dan je treba res biti stoodstotno nabrušen, naspan ter verjeti vase in v svojo opremo."

V lanski sezoni je bila slovenska ženska skakalna ekipa malodane nepremagljiva. Kako komentirate rezultatski padec v letošnji sezoni?

"Lani smo vsi mislili, da bo to kar trajalo. Trojna zmaga, olimpijsko zlato, pokal narodov … A ko obrneš list papirja, se sezona začne znova. Poglejte recimo pri fantih, kakšne težave ima Marius Lindvik, pa je bil lani tretji v svetovnem pokalu. Podobno velja za Karla Geigerja, tudi Rjoja Kobajašija. Sicer se jim v zadnjem času obrača na bolje, a vseeno. To je čar smučarskih skokov - nisi zabetoniran na vrhu, dokler boš tekmoval. Če le malenkost odstopaš od začrtane poti, se ti to lahko hitro maščuje."

Tudi pri naših fantih noben vikend ne veš, kdo bo najboljši …

"Ja, ampak generalno je zadnji leti to Anže Lanišek. On je nosilni steber reprezentance, potem se mu pa dva, trije, štirje, lani celo pet tekmovalcev pridruži na odrih za zmagovalce. Pri dekletih je Ema Klinec v dobri in predvsem v konstantni formi. Če bo tako skakala še naprej, bo po šestih drugih mestih v tem koledarskem letu zmaga prej ali slej prišla. Kakšno je že izgubila zaradi smole in igre desetink, a tudi to se bo enkrat obrnilo. Veliko več težav ima Nika Križnar, čeprav na treningih, kot so mi povedali trenerji, skače dobro …"

A teh trening junakov je v vsaki reprezentanci ogromno … Vsi poudarjajo: ko bom predstave s treningov prenesel na tekme, bom …

"To pa zato, ker se na treningih običajno skače z enega ali dveh zaletnih mest višje kot na tekmi …"

Gre torej za lažni občutek dobre forme?

"Malo to, malo pa … Nika je bila vendarle dve leti v svetovnem vrhu. Enkrat je osvojila globus, lani je bila druga. Ko je videla, da ne more na oder za zmagovalke, je želela več, preveč, in se ji je vse skupaj začelo podirati. To je negativna spirala. Če ona normalno skače in če še dodamo Niko Prevc, imamo že zelo močno ekipo. Ni pa nacije, ki bi imela vrhunske vse štiri tekmovalke. To je imela samo lanska Slovenija. Takrat so nas morali v Rašnovu diskvalificirati, da je še kdo drug zmagal."

Pa moška ekipa?

"Na tej skakalnici znata zelo dobro nastopiti Anže Lanišek in Timi Zajc."

Je pa Peter Prevc ob druženju z novinarji že dejal, da mu ta skakalnica ni všeč in da ima kranjsko veliko raje.

"Tudi meni je nekaj podobnega rekel, pa čeprav je še vedno rekorder skakalnice (142 m), tudi zmagal je tukaj. A pravi, da mu ta skakalnica ustreza le, ko zelo dobro skače."

V tem primeru najbrž vsakomur ...

"Skakalnica je precej specifična. Zelo je razpotegnjena in se ne smeš ustaviti, ampak delati, delati vse do konca."

A so velike razlike med skakalnicami? Laiki prepoznamo samo razliko v metrih.

"So. Če se eno starinsko skakalnico popravi, kot denimo Lake Placid, kjer so tekmovali prejšnji vikend, je to padalnica. Zato je tam tudi toliko večji vpliv vetra. Ta v Planici ima pa precej bolj položen zalet."

Glede na to, da skakalnice skozi zgodovino rastejo ... A lahko Planica z letalnico bratov Gorišek še kaj zraste in si povrne svetovni rekord (253,5 metra)?

"Prej ali slej bo FIS po odobritvi organizatorjev odobril naslednje povečanje, kar pomeni pet metrov več višinske razlike med najnižjo točko na letalnici in odskočno mizo."

To pomeni poglabljanje doskočišča?

"Ne nujno. Mi načrtujemo, da bomo šli z zaletom gor. Zalet je za povečavo že pripravljen, le še odžagamo obstoječo mizo in jo zgradimo malo višje. To lahko realiziramo z manjšo investicijo."

Zakaj mora FIS prižgati zeleno luč?

"Ker so omejili tako imenovani prosti tehnološki napredek ali norost. To pa predvsem zato, da ne pride do nekega nesmiselnega trošenja denarja samo zavoljo lova na svetovni rekord. Ob naslednji povečavi letalnice se bo rekord gotovo takoj zgodil."

Kaj pa menite o tem, da se bodo na norveški turneji prvič na letalnici (v Vikersundu) pomerila dekleta? Nas mora biti česa strah?

"Mene je strah samo trenerskih neumnosti. Trenerske neumnosti pa so, da peljejo tekmovalko, ki ni zrela za polete, na letalnico. Zrela je tista, ki smuči čvrsto drži z gležnji in je veter ne premakne. Takšnih ni veliko, zato je rešitev, da bo nastopilo petnajst najboljših na turneji, pravilna."

Je Vikersund prava letalnica za premiero v ženskih poletih ali bi bila boljša Planica?

"Vikersund je gotovo boljši, kar se varnosti tiče, ker je hitrost na zaletni mizi nižja, pa še nižje nad hrbtiščem se leti."

Je pa ta letalnica zelo selektivna; ker se leti nizko nad hrbtiščem, marsikdo tam tudi konča in po smučini odpelje smuk ...

"Hja, to je pa že druga zgodba. Gledati je treba predvsem na varnost. Vedno, pa četudi enkrat na deset let, lahko nekdo pade. In to lahko pomeni tudi konec športa. Če Planica ne bi bila pripravljena na padec Daniela Andreja Tandeja, če ratrak pred treningom ne bi zrahljal snega na hrbtišču, Tande najbrž ne bi več skakal, morda ga pa tudi ne bi bilo več med nami."