(INTERVJU) Anton Medved, kmet in prvi sindikalist: "Na kmetiji je ostalo le še delo, brez dohodka"

Sindikat kmetov Slovenije združuje okoli 3000 članov. "Letos se je članstvo precej pomladilo," pravi predsednik Anton Medved, ki sindikat vodi že osmo leto. Vloga kmetijskega sindikata je takšna kot pri vseh drugih sindikatih - hrbet krije članom in se bori za njihove pravice. Najpogosteje naslavlja trgovce, predelovalno industrijo in državo. "Če bi nas bilo več, bi lahko zaposlili še kakšnega pravnika in bi pri pogajanjih bili še močnejši," meni Medved, ki bo drugo leto predsedovanje prepustil naslednjemu. Na prihodnjih volitvah po statutu ne more več kandidirati, prav tako meni, da je tudi čas za novo energijo.

Tako kot vedn, so se tudi v tem letu s svojimi zgodbami na vas obrnili številni kmetje. Kakšne so koronazgodbe slovenskega kmetijstva?

"Nenehno prihajajo različni pozivi kmetov. V času korone so zbolevale cele družine in nadomestnih delavcev niso dobile. Številni so z vročino krmili živino. Tisti, ki mleko redno oddajajo, so šoferjem napisali navodila, kako naj mleko prevzamejo, saj so oni morali biti v izolaciji. Spomnim se zgodbe kmeta z ormoškega konca, ki je decembra nabavil 400 odojkov, ko pa jih je prodal, je bil pri vsakem dolžen 60 evrov. Ko jih je kupil, je bila cena odojkov visoka, ko jih je prodal, pa je cena svinjskega mesa drastično padla. Poznam pridelovalca, ki je imel v skladišču 400 ton krompirja, zdaj ga ima še 250 ton in ga bo zakopal na njivo, kjer bo segnil. Lani je bila hiperprodukcija krompirja, a pridelek ni bil lepe oblike. Ljudje kupujejo z očmi in tega krompirja pač niso mogli prodati. Trgovine so letos polne egiptovskega in francoskega krompirja, naš pridelek pa ostaja. Ogromno težav z odkupom so imeli tudi sadjarji in zelenjadarji. Vinarji imajo še polne sode lanskega letnika."

So ta pričevanja kmetov letos bistveno drugačna?

"Težave z nizkimi odkupnimi cenami so se vlekle že več let, korona je to le še pospešila. Mi res živimo v nekem čudnem okolju. Glede na druge evropske države imamo najnižje odkupne cene. Cena govejega mesa je že deset let izredno nizka, tokrat pa je celo nižja kot v Romuniji. To se še ni zgodilo. Letos bo tudi prvo leto, ko pri govejem mesu ne bomo več samooskrbni. Do zdaj smo bili na okoli 110 odstotkih, letos bo ta delež padel pod 100. Kmetje več nočejo delati z izgubo. Očitno smo dosegli dno."

Ravno pri odkupnih cenah se zdi, da se je zgodil res velik preskok. Že leta opozarjate na to težavo, a tokrat še glasneje. Kako to?

"Podražila so se gnojila, škropiva in semena, zdaj se draži še nafta. Pestijo nas naravne ujme. Po letošnji pozebi lahko le upamo, da ne bo še kakšne toče ali suše. Hkrati pa je bilo letos vse tudi težje prodati, kar je posledica dolgotrajnega zaprtja gostinskih obratov in javnih zavodov. Ob vse nižjih odkupnih cenah pa se v trgovinah hrana potihoma draži. Vsakič, ko se odpravite v trgovino, za vrečko osnovnih živil plačate več. Primarni pridelovalci pa dobimo vedno manj in vse skupaj postaja neznosno."

Kdo si je torej v tej agroživilski verigi odrezal vaš kos pogače - trgovci ali predelovalna industrija?

"Trgovina si vzame bistveno preveč, pa tudi predelovalna industrija. Pri sindikatu smo delali analizo na govejem pitancu, kjer kmet dobi tri evre za kilogram mesa. Pri pitancu s 400 kilogrami mesa je bilo na koncu za 1400 evro razlike med tem, kar je dobil kmet in tem, kar so pobrali drugi - trgovina, predelovalna industrija in država z davki. Tako predelovalna industrija kot trgovina sta neprizanesljivi do slovenskega kmeta, ki v resnici dobi tisto, kar pač ostane."

Ta situacija pa vas je vse precej povezala. Prvič ste se združile vse kmetijske organizacije in nasproti odkupovalcem in državi nastopile enotno.

"To je zagotovo korak naprej. Kriza nas je povezala in poenotila in res čutimo zavezništvo kot še nikoli. Vsi imamo isti cilj, ki je dobrobit kmeta in slovenskega podeželja. Druge možnosti zdaj ni več."

Pogajanja za ureditev slabih razmer na trgu potekajo ves čas. Kot zadnjo možnost pa ste napovedali tudi protest. Kako blizu je ta korak?

"Sklenili smo, da bomo protest izvedli, če se stanje ne bo izboljšalo, a v vsakem primeru bomo počakali na boljše epidemiološke razmere. Kmetov ne želimo postavljati v težave, kot so jih imeli kolesarji in dijaki, predvsem pa ne želimo ogrožati zdravja kmetov in drugih ljudi. Če se stanje ne bo izboljšalo, bomo zagotovo proteste organizirali v poletnem času. Štrajk bo celovit. Želimo namreč ozavestiti potrošnika, da bo vedel, zakaj protestiramo, na glas želimo opisati razmerja, ki jih imamo s trgovino in predelovalno industrijo. Vključili bomo tudi ministrstvo, ki sicer ves čas odgovarja, da ne more urejati cenovnih razmerij. O tem, kako bi protest izgledal, pa je za zdaj v igri več možnosti. Lahko bi se dogovorili, da slovenski kmetje 14 dni svojih izdelkov ne bi prodajali predelovalni industriji ali pa bi naredili blokado nekaterih blagovnih centrov in obratov. Najti moramo način, ki bo dal največji učinek, obenem pa kmetov ne bo oškodoval. Jasno in glasno želimo sporočiti, da je na kmetijah ostalo samo še delo, dohodka pa več ni."

Agrarni ekonomisti so situacijo na agroživilskem trgu v času epidemije večkrat opisovali z dvema primeroma. Na eni strani mlečno in perutninarsko verigo, ki sta zaradi delujočih povezav krizo dobro prenesli, in na drugi strani zelenjadarstvo, sadjarstvo in prašičerejo, kjer pridelovalci zaradi soliranja na trgu niso sposobni prebroditi takih šokov, kot je epidemija. Ključ je torej povezovanje. Bi kmetje morali tudi sami prevzeti del odgovornosti za situacijo, v kateri so se znašli?

"Zagotovo so zadruge rešitev in v tem času niso odigrale svoje vloge. Po vzorih iz tujine bi se več zadrug moralo združiti. Tako bi znižali stroške in postali bolj konkurenčni. Dober primer zadruge je na primer Zadruga Rače, ki ima svojo klavnico in trgovino, kjer prodajajo izključno domače. Ampak seveda drži, da se vse začne pri kmetih, zato moramo tudi mi prevzeti svoj del odgovornosti in upam, da bomo po tej krizi res vsi dojeli, da se moramo bolj povezovati."

Eden večjih problemov pri prodaji slovenskih pridelkov in izdelkov pa so tudi masne bilance, za katere si prav tako že dolgo prizadevate, a sprememb še ni.

"Res je, to je osnova za izboljšanje razmer na trgu in v sindikatu to zahtevamo že ves čas. Masne bilance bi se morale izvajati dosledno in to po celotni verigi, ne le pri kmetih. Mi moramo redno delati analize zemlje, na podlagi tega pripravljati gnojilne načrte, evidentirati moramo škropiva in upoštevati vse predpise. Živino imamo oštevilčeno, vodimo hlevske knjige, kamor beležimo vse bolezni in način zdravljenja. Ko pa to žival odpeljemo v klavnico, se za njo izgubi vsaka sled. Nujno bi bilo, da bi se vse spremljalo tudi v klavnici in predelovalni industriji. Na polici bi nato moralo biti označeno, iz katerega prašiča je klobasa in kje je bil vzrejen. Zdaj se dogaja, da predelovalna industrija le napiše, da je izdelek proizveden v Evropski uniji, in to ni prav. Slovenski kmetje smo na ta način diskreditirani v primerjavi z drugimi. Na ta način se nevede podpira sužnjelastniško delo v Italiji in Španiji, kjer migranti pod nemogočimi pogoji delajo v rastlinjakih."

Je to, da se pri uvedbi masnih bilanc zatika eden od pokazateljev, kakšno mesto ima pri nas kmetijstvo?

"Zagotovo. Kmetijstvo žal nikakor ni prioriteta. Politika se ne zaveda, da sta od kmetijstva odvisna tudi zdravje in blaginja države. V prvem valu epidemije so bile trgovinske police prazne le pol dneva. Če bi bile prazne dva tedna, bi se verjetno tudi na strani odločevalcev kaj spremenilo, zdaj pa se žal ni. Tudi pri ukrepih, ki jih je bilo kmetijstvo deležno, vidimo, da ti niso pravi niti zadostni. Dobili smo sektorska plačila za goveje meso 100 evrov na glavo. Za drugo obdobje bomo dobili 76 evrov na glavo, ob tem pa vemo, da je cena padla za trikrat. Prašičerejci so imeli po 12.000 evrov izpada, pomoč pa je znašala 2000 evrov. To je bistveno premalo. Da ne govorimo o sadjarjih in zelenjadarjih. Tudi pri vinu je podobno. Z ukrepom destilacije je država delno pomagala, a manjši pridelovalci so izpadli."

Nazadnje je presenetila še odločitev glede sredstev, ki jih bo kmetijstvo prejelo iz nacionalnega sklada za okrevanje in odpornost.

"Iz sklada za okrevanje je bilo najprej predvidenih 400 milijonov evrov za kmetijski sektor. Ko smo postavili jasne cilje in jih vrednotili, je prišla depeša, da kmetijstvo lahko dobi le 100 milijonov. Nato so po usklajevanjih omenjali 76,7 milijona. V februarju je vse potihnilo in nihče nas ni več povabil k razpravljanju na to temo. Zdaj je jasno, da kmetijstvo dobi 38,7 milijona evrov. 28 milijonov bo šlo za digitalizacijo, pet milijonov bo šlo Inštitutu za varno hrano, nekaj pa Centru za drevesničarstvo, semenarstvo in varstvo gozdov. Primarna kmetijska proizvodnja ne bo dobila ničesar. Že tako bo sektor dobil le en odstotek iz celega sklada, kmet pa od tega ne bo imel niti centa. To je posmeh slovenskem kmetu. Vemo, da so tudi Poljakom in Francozom nekaj sredstev odvzeli, a dobili so bistveno več. Francoski kmetje bodo na primer iz tega sklada dobili milijardo evrov."

Z zamudo prihaja tudi nova skupna kmetijska politika. Pogajanja so se zavlekla zaradi evropskega proračuna. Veljati bo začela leta 2023. Eden od poudarkov je, da bi več dobile družinske kmetije, ne pa veliki pridelovalci.

"Evropska komisija zahteva kapico nad 100 tisoč evrov. Če se to ne bo zgodilo, bodo slovenski kmetje dobili bistveno manj. Plačilne pravice se bodo zdaj poenotile in bodo enake za travnike pa tudi za intenzivne kmetijske površine. Intenzivnemu kmetijstvu se bo tako nekoliko znižala ta plačilna pravica, kar pomeni, da bo za okoli 2000 kmetij, ki so večje od 30 hektarjev, izguba največja. Pridobili bodo tisti, ki so manjši. Ključna težava trenutne kmetijske politike je, da bistveno preveč sredstev dobijo velika kmetijska gospodarstva. Menimo, da bi pomoč morali znižati predvsem velikim podjetjem, ki pretežno živijo od teh plačil. Do zdaj so ta velika podjetja iz programa razvoja podeželja dobila tudi do 50 odstotkov vseh sredstev, hkrati pa prejmejo tudi po 80-odstotno plačilo naložb."

V sindikatu pogosto omenjate tudi ekonomsko-socialni status kmetov. Revščina je velika med starejšimi na podeželju, ki prejemajo kmečke pokojnine. Pogosto so v stiskah tudi ženske, ki nimajo druge službe, obenem pa niso kmečko zavarovane. So se te stiske v zadnjem letu še poglobile?

"Ja, še povečale so se te stiske. Okoli 4000 ljudi prejema kmečke pokojnine, ki so mizerne. Znašajo od 230 do 400 evrov, kar pa za normalno življenje nikakor ne zadošča. Večinoma gre za ostarele na manjših kmetijah, ki jih mladi ne obdelujejo več, ti starostniki pa so res v nezavidljivem položaju, saj pogosto živijo na precej odročnih krajih, da bi šli v dom za ostarele pa si tega preprosto ne morejo privoščiti."

Tudi mladi podeželani so letos še glasneje opozorili na njihove stiske. Kako vidite njihov položaj? Se na mlade na kmetijah pozablja?

"Res dobivam občutek, da je družba pozabila na te ljudi. Letos imajo velike stiske predvsem mladi, ki so se zavestno podali na kmetijsko pot. Tisti, ki so se odločili za prevzem kmetije, so se prijavili tudi na številne razpise. Veliko so investirali, vzeli so tudi kredite in te kredite je zdaj težko odplačevati. Za te mlade bi morali poskrbeti tako na ravni države kot v Evropski uniji, saj to ni le slovenski problem. Na podeželju je veliko samomorov. Tako je povsod po Evropi in tudi pri nas. Nespodbudno okolje pa vse več mladih odvrača od kmetijstva in tu je druga težava. Že v osnovni šoli si mladi preračunajo, kateri poklic se jim najbolj izplača. Prvi letnik Biotehniške šole na Ptuju obiskuje osem dijakov, v prihodnjem letu bodo najverjetneje samo štirje. Ne vem, kako si lahko ob taki statistiki sploh predstavljamo prehransko oskrbo v prihodnje."

Tako nizek interes za izobraževanje v kmetijstvu pa se pozna tudi pri prevzemanju kmetij. Le pet odstotkov nosilcev kmetij je pri nas mlajših od 35 let. Povprečna starost je 57 let. Tudi to je neki pokazatelj stanja.

"Poljaki so šli na tem področju skokovito naprej. Zdaj je pri njih kar 15 odstotkov mladih lastnikov kmetij, pri Avstrijcih je takih deset odstotkov. Pri nas smo še vedno zelo slabi, ker ni prave kmetijske politike. Ministri se menjajo in ves čas se dela vse na pol. Nobene strategije ni, nič ni zanesljivo. Zasadiš poljščino in ne veš, kako bo plačana, podobno je pri mleku in mesu. Potrebujemo bolj varno poslovno okolje."

Tudi pogled družbe na ta poklic ni najboljši. V zadnjih letih se sicer izboljšuje, a še vedno ima veliko negativnih oznak. Med drugim to, da je kmetijstvo velik onesnaževalec okolja in sovražnik biodiverzitete. Ta očitek je morda še najbolj upravičen.

"Če kmetje ne bi ravnali vestno, danes narava ne bi bila takšna, kot je. Seveda se kmetom veliko očita in res je, pred 40 leti je bilo na kmetiji deset glav živine, danes se je to število povečalo za pet- ali desetkrat. Razlog je povsem ekonomski. To prinese več silaže, več gnojevke, a kmetje delajo preudarno, predvsem na vodovarstvenih območjih. Prav tako se ne morem strinjati, da je kmetijstvo glavni onesnaževalec. To sta danes gotovo farmacija in industrija. Kmet je vedno bolj ozaveščen, hkrati pa mora slediti strogim pogojem. Nenehno je tudi pod različnimi nadzori. Če preštejemo, koliko ličil, čistil in praškov ima eno gospodinjstvo, sem prepričan, da je tega bistveno več kot škropiv na eni kmetiji."

V sindikatu ste pred dvema letoma bili zelo aktivni pri reševanju problematike glede vse večjega števila zveri, ki ogrožajo pašno živino. Takrat ste organizirali tudi odmevne proteste. Ste kaj dosegli?

"Po tistem protestu se je zgodilo to, da nas na ministrstvih zdaj poslušajo in obravnavajo z nekim spoštovanjem. Vendar se je na odredbo o odstrelu 220 medvedov pritožila neka nevladna organizacija in je to zdaj umaknjeno. Menimo, da to ni prav. Glede števila populacije medvedov bi morali zagotavljati število 450 osebkov, kot je bilo ob vstopu v Evropsko unijo. Zdaj jih je po nekaterih ocenah 1500. To populacijo bi morali zmanjšati. Volkov je bilo pred leti le 25, zdaj jih je že 125 in tako vse bolj ogrožajo pašno živino."