Glavni problem niso plače, temveč nestabilna delovna mesta

Aljoša Slameršak, okoljski ekonomist in klimatolog, je že dve leti zaposlen kot doktorski raziskovalec na Universitat Autonoma de Barcelona. Za zdaj še ne dela načrtov, ali se bo vrnil v Slovenijo niti kdaj bi to lahko bilo. "Imam vsaj še dobro leto do doktorata in potem bomo videli. Trenutno je akademija povsod, ne le v Sloveniji ali Španiji, toliko prekarna, da nima nobenega smisla planirati dolgoročno, razen v redkih primerih, ko imaš določeno ponudbo ali ko ima skupina, v kateri delaš, finančna sredstva in interes, da te zadrži," razmišlja sogovornik.
Kateri pa bodo vendarle ključni dejavniki, ko se bo odločal o tem, ali raziskovalno pot nadaljevati v tujini ali se vrniti v Slovenijo? Reševanje vprašanja bega možganov s predlogom davčnih olajšav pri plačah raziskovalcev kaže na površno razumevanje problema, meni Slameršak. "Večina ljudi se ne odloči ne vrniti v Slovenijo zato, ker bi bile plače prenizke, ampak ker ne obstajajo niti delovna mesta. Delovnih mest sploh ni, če pa že so, so zelo prekarna. Problem bega možganov je torej treba razumeti bolj kot pomanjkanje delovnih mest, krizo financiranja univerz in raziskovanja v Sloveniji," razmišlja Slameršak.
Ob tem pa je problematičen tudi akademski sistem, ki je zelo hierarhično urejen "v smislu ohranjanja privilegijev ljudi, ki so dobili habilitacije pred krizo, rednih in izrednih profesorjev, akademikov, ki imajo redne pogodbe". Medtem pa je za mlajše v veljavi trend prekarizacije. "To pomeni, da skoraj vsi mladi raziskovalci do 40. leta delajo po pogodbah za določen čas, pri projektih in po pogodbah za polovični delovni čas in podobno."
Strah pred begom možganov moramo postaviti tudi v kontekst akademske mobilnosti, poudari Slameršak. "Smo odprta družba, ki je na znanstvenem področju vedno bolj integrirana v mednarodne institucije, v EU, in je normalno, da ljudje gredo v tujino, ne le zaradi denarja, ampak ker so raziskovalne priložnosti v tujini drugačne. V tako majhnem akademskem prostoru, kot je slovenski, ne moreš imeti vseh nišnih znanosti, v katerih bi človek rad raziskoval oziroma v katerih ima ambicije. V znanosti je radovednost tista, ki v veliki meri poganja ljudi v svet, je pa res, da obstajajo tudi eksistenčni razlogi in perkarizacija akademskega prostora, pomanjkanje investicij v znanost ter tudi ohranjanje privilegijev znotraj akademij," zaključi Slameršak.