Urška Mlinarič
Za nekoga, ki je odraščal v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v obmejnem kraju Lendava, se je še do nedavnega, kljub že skoraj dve desetletji delujočemu skupnemu evropskemu trgu, zdelo nepredstavljivo, da bi Madžari z obmejnega območja prihajali k nam po nakupih. Prebivalci narodnostno mešanega območja smo - ko večina Slovencev za Lenti še slišala ni in je železna zavesa že močno zarjavela - bili tisti, ki smo odhajali v ta mali kraj po sir trapist, znamenito pick salamo, maslo in moko. Znance na Madžarskem pa smo razveseljevali z vegeto, kavo in vinjakom, ki smo jih skrbno skrivali pred očmi carinikov.
Samo pri gorivu sta pri nas prihranila 20 evrov
V zadnjem letu, ko je Orbanova ekonomska politika cenovnih kapic inflacijo pri vzhodnih sosedih pognala do rekordnih 25 odstotkov, je avtomobile z madžarskimi registrskimi tablicami vse pogosteje videti na parkiriščih lendavskih trgovin. Tako je bilo tudi minuli petek.
"Prišla sva po testenine, sadje in zelenjavo, sir, pralni prašek. Tudi konzerve nekaterih živil so tu cenejše. Na koncu se bova ustavila še na bencinski črpalki. Samo pri gorivu bova prihranila približno 20 evrov," pove Erzsébet, gospa srednjih let, ki jo srečamo na parkirišču ene od lendavskih trgovin. Pravi, da vsaj dvakrat mesečno s soprogom pri nas opravita velik nakup. Včasih se iz Lentija pripeljeta tudi čez teden. "Cene pri nas so podivjale, zato smo zadovoljni, da živimo ob meji."
S pokojnino ali eno plačo ne preživiš
Da bi se na lastne oči prepričala, kako je pri sosedih, se odpraviva čez mejo. Streljaj od nekdanje trgovine ABC, ki je od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja bila deležna zgolj ene spremembe - v njej namesto živil prodajajo raznovrstno robo, pred eno od trgovin na "čik pavzi" vedrita prodajalki. "Stopimo kar v trgovino, na toplo. Kupcev tako ali tako ni ali pa so ti zelo redki. Tudi Slovenci pridete le še redki," odvrneta, ko ju povprašam, kako se spopadata z vse višjimi življenjskimi stroški.
Ilona jih šteje 68. Čeprav je upokojena vzgojiteljica, je prisiljena še nekaj ur dnevno delati, da lahko preživi. "Dobim približno 280 evrov pokojnine in še 90 evrov vdovskega dodatka. S tem ni mogoče preživeti." Njena sodelavka Nicolette jih šteje 32, a pravi, da ob dveh otrocih, za katera dobi po dobrih 60 evrov otroških dodatkov oziroma družinske podpore, kot jo je poimenovala Orbanova vlada, in 411 evrih, kolikor mesečno zasluži kot trgovka, brez moževe plače ne bi zmogla vseh stroškov. "Mesečni stroški so čez 500 evrov, saj so se hrana in režijski stroški močno podražili. V stanovanju imamo 18, 19 stopinj Celzija, saj če presežeš količino porabe plina, do katere je cena regulirana, je položnica dvakrat višja. Oblačila kupimo le najnujnejša, o tem, da bi kaj privarčevali, lahko samo sanjamo," pove.
V Lentiju ni prihodnosti za mlade
"Po letu 1989 gre samo še navzdol. Res je bila v socializmu zgolj ena resnica, a smo si lahko brez kredita kupili tako stanovanje kot avto. Danes mladi s plačami, kot jih imajo, niti kredita ne morejo dobiti. Tisti na oblasti skrbijo le zase, mi pa životarimo," se priduša Illona, ki je prepričana, da četudi bi bila druga vlada, za ljudi ne bi bilo nič bolje.
"Ker lahko ena oseba kupi le pet kilogramov, si bova moko pred blagajno z možem razdelila"
Tudi 40-letna Zsuzsanna je nezadovoljna s situacijo v domovini, zato si prizadeva, da bi, tako kot pred epidemijo covida, ponovno dobila službo čez mejo. "Kot natakarica sem v Lendavi zaslužila med 1000 in 1100 evri, tukaj z izobrazbo trgovke težko dobim 400 evrov. V Lentiju ni prihodnosti za mlade, saj ni industrije, ni služb," pove v slovenščini, ki se je je naučila že tudi njena šestletna hčerka. Za katero si želi, da bi obiskovala šolo čez mejo. "Želela sem jo vpisati v slovenski vrtec, a ko sem izvedela, koliko je treba plačati ... Pri nas je vrtec brezplačen."
Nakup izdelkov znižanih znamk je količinsko omejen
Približno 50 kilometrov od slovensko-madžarske meje leži mesto Zalaegerszeg, sedež županije Zala, z okoli 60.000 prebivalci. Kako deluje cenovna kapica, ki jo je lanskega februarja Orbanova vlada za sladkor, pšenično moko, sončnično olje, svinjski hrbet, piščančji file in mleko z 2,8 odstotka vsebnosti maščobe določila na ravni cen, ki so veljale oktobra 2021, je videti na policah vseh večjih trgovskih verig. Nakup izdelkov znižanih znamk je količinsko omejen, ti hitro poidejo ali jih pogosto ni na voljo, obenem trgovci enake proizvode drugih znamk dražijo.
"Poglejte, v vozičku imava deset kilogramov cenejše moke, a ker lahko ena oseba kupi le pet kilogramov, si bova moko pred blagajno z možem razdelila. Vsak bo vzel tudi po kilogram piščančjih prsi in ločeno opravil nakup," pojasni ena od nakupovalk. Prepričana je, da so trgovci le izkoristili trenutne razmere v Evropi. "Sem čebelarka, kilogram medu prodajam za osem evrov, v trgovini ga ni mogoče dobiti za manj kot 15 evrov. Jasno je, kdo pobere razliko."
Hrana se je v enem letu podražila za 49,6 odstotka
Številne police z moko, oljem in mlekom, so, ko gre za cenovno ugodnejše izdelke, bolj prazne kot polne, o čemer se prepričava tudi v drugi trgovini, kjer mi eden od kupcev pove, da se tudi sam enkrat mesečno odpravi po nakupih v Lendavo. "Podobno ravnajo moji prijatelji. Tudi tisti iz Nagykanizse, ki imajo zaradi avtoceste še bliže do vaših trgovin in bencinskih črpalk."
Čeprav madžarski predsednik vlade Viktor Orban za porast cen krivi vojno v Ukrajini in sankcije EU zoper Rusijo, je naša vzhodna soseda že pred vojno v inflaciji prehitevala raven EU, konec leta pa je postala inflacijska prvakinja s 25 odstotki, kar so v Madžarski centralni banki pripisali desetletni zgrešeni politiki države. Hrana se je v enem letu podražila za kar 49,6 odstotka, cena goriva pa je ob decembrskem umiku regulacije cen poskočila za 37,7 odstotka in je danes za liter bencina treba odšteti 1,61 evra, medtem ko ga je pri nas mogoče natočiti za 1,28 evra.
Vedno več jih potrebuje humanitarno pomoč
Kako draginjo občutijo ljudje, dobro ve Tibor Nemeth, ki že več let z Donatorsko-logistično bazo v Zalaegerszegu pri fundaciji B-Day pomaga socialno šibkim družinam in še posebej otrokom. "Otrokom, katerih starši si nakupa ne morejo privoščiti, priskrbimo športno opremo, obutev ali tehnične pripomočke, ki jih potrebujejo za šolanje. Vsak dan približno 30 družin pri nas dobi kruh in mleko, ob božiču in veliki noči jim razdelimo prehranske pakete. Potreba po pomoči se je v zadnjih letih zelo povečala. Če smo pred epidemijo razdelili 400 takih paketov, jih zdaj približno 600 do 700 družinam. Trenutno najbolj potrebujejo pomoč v hrani, obleki," razlaga Nemeth, ki poslabšanje ekonomsko-socialne slike pripisuje inflaciji.
"Srednjega razreda ni več. Plače so nizke," kar deloma pripisuje tudi prihodu ukrajinskih beguncev in Filipincev, ki da so pripravljeni v Zalaegerszegu delati za nizke plače. "Mladi kljub gospodarsko-poslovni coni v Zalaegerszegu nimajo prihodnosti, zato zapuščajo državo." Tako Nemeth, ki meni, da se ekonomska situacija v državi še kar nekaj časa ne bo izboljšala in bo vse več ljudi iskalo pomoč. Tudi pri njih.
