
Čeprav je medičarstvo prastara obrt, s katero so se začeli ukvarjati stari Slovani, in je bila tudi v naših krajih izredno priljubljena in cenjena, danes počasi izginja. V Sloveniji imamo namreč, kot pove Gregor Celec iz Murske Sobote, vsega skupaj pet medičarjev. In prav on je eden od njih.
Nad medičarstvom ga je navdušil njegov dedek Štefan Celec, ki se je za medičarja izučil v Ljutomeru, kasneje pa delal v delavnici medičarke Antauerjeve v Murski Soboti. Ko je šla v pokoj, je prevzel njeno obrt in odprl delavnico v Ulici Štefana Kovača, kjer Gregor dela še danes. Čeprav je imel Štefan tri sinove, nobeden od njih ni hotel prevzeti obrt, zato je vse upanje, da se bo medičarstvo prenašalo iz roda v rod, polagal v najstarejšega vnuka Gregorja. Ta se spominja, da se mu v osnovnošolskih letih še sanjalo ni, kaj je medičarstvo, a ga je dedek vendarle prepričal, da po končani slaščičarski šoli nadaljuje svojo pot v medičarski obrti. "Z medičarstvom se ukvarjam 27 let," ponosno pove Gregor Celec, hkrati pa prizna, da je bila pot, ki jo je ubral, polna vzponov in padcev. "Če so bili včasih lectarski izdelki cenjeni in so jih ljudje kupovali, se je čez leta zanimanje zanje močno zmanjšalo, tudi zaradi cenejših medenjakov, narejenih v tujini, ki se prodajajo v trgovinah. Danes ljudje spet cenijo to, kar je domače, izdelano z rokami," je vesel spremembe v razmišljanju medičarski mojster.

Medenjaki različnih okusov
Lectove izdelke ustvarjata z ženo Vlasto Šoštarič Celec. Navadni medenjaki so narejeni po starem receptu, ki je, kot pravi Gregor Celec, družinska skrivnost, pod njega se je podpisal njegov dedek. Ker pa zakonca sledita smernicam, ponujata medenjake različnih okusov, med katerimi se najdejo vinski, džinovi, rumovi, brusnični, lešnikovi, čokoladni, slivovi ... Izbira je res velika. Sestavine, ki jih uporabljata za medenjake, ostajajo, kot pravita, v večini tradicionalne: za sladilo gozdni med, ker ni tako sladek, moka je lahko ržena ali pšenična, za zagovornike zdravega načina življenja tudi polnozrnata ali pirina.
Največje srce merilo 40 centimetrov
Posebno mesto med njunimi izdelki imajo lectova srca, katerih izdelava vzame mojstroma veliko časa. Za eno samo srce namenita tudi en teden dela. Kot pojasni Gregor Celec, je najprej treba zamesiti testo, pustiti, da počiva, ga premazati, ponovno pustiti, da se posuši, ga še enkrat premazati ... Na koncu sledita poslikava in okrasitev, za kar je zadolžena njegova žena, dekoracija namreč zahteva tudi umetniško žilico, predvsem pa mirno roko. Največje lectovo srce, ki sta ga Celčeva izdelala, je merilo 40 centimetrov. "Bilo bi še večje," pravita, a večje peči nimata.

Po njunih besedah so lectova srca priljubljeno darilo ali spomin za poroke, obletnice, rojstne dneve pa tudi kot dokaz ljubezni, kot je bilo to nekdaj v navadi. "Moški je svoji izbranki podaril srce iz lecta, na katerem je bilo njej namenjeno posvetilo. Ko ga je njegova draga prebrala, se je pogledala v ogledalce, ki je nepogrešljiv okras skoraj vsakega lectovega srca, in videla, da je najlepša na tem svetu," simboliko lectovih src opiše medičarski mojster, ki ga je mogoče srečati na sejmih v Prekmurju in na Štajerskem, njegove izdelke pa kupiti tudi na domači spletni strani. A kot še doda Celec, lectova srca prav zaradi dekoracije ne sodijo med živila, kar pa ne pomeni, da niso užitna. "Če boste odstranili posvetilo, ogledalce in vse drugo okrasje, ki ni za pod zob, boste uživali v nepozabnih okusih," še pristavi medičar iz Murske Sobote.