Pred leti se je preusmeril v novo disciplino – kajak na mirnih vodah – predvsem zaradi želje nastopiti na olimpijskih igrah. Zgolj šest stotink sekunde ga je ločilo, da bi kot član slovenske reprezentance lani nastopil v Tokiu.
Olimpijske kvalifikacije iz prejšnje sezone so zelo boleč spomin, pravi 27-letni Vid, ki je v svoji športni karieri, predvsem v sprintu na divjih vodah, nanizal precej uspehov, na katere je ponosen. Čeprav je tudi v novi disciplini, ki zahteva drugačne telesne in timske spretnosti, dosegel vrhunsko raven, napoveduje, da je letošnja sezona zanj zadnja, saj si želi novih izzivov v življenju.
Z veslanjem se je začel ukvarjati kot 14-letnik, leto pozneje pa se je adrenalinski športnik soočil z diagnozo sladkorne bolezni tipa 1. To je bilo precejšnje presenečenje, saj v njegovi širši družini diabetes ni prisoten.
»Diagnozo sem dobil julija 2010 pri svojih 15 letih. Simptomi so bili v večini podobni tistim, ki jih imajo preostali diabetiki, to sta predvsem pomanjkanje energije in neizmerna žeja. Na pregledu so ugotovili močno povišane vrednosti sladkorja v krvi,« pravi Vid.
Zdravstveno osebje mu je bilo v veliko pomoč tako pri sprejetju kot pozneje pri vodenju bolezni.
»Ob sami diagnozi se mi je, tako kot mnogo mladim, ki se znajdejo v podobnih situacijah, podrl svet. Ampak življenje gre naprej in hitreje ko se sprijazniš in navadiš na življenje, ki je pred tabo, lažje ti je.«
Čeprav je sprva pomislil, da nikoli več ne bo veslal, so mu pogum in upanje vlivali zdravniki in družina ter ga spodbujali, da bolezen ne sme biti ovira za njegovo športno udejstvovanje.
»Potreboval sem nekaj časa, da sem bolezen sprejel in se navadil na spremembe.«
Življenjskega sloga, ki zahteva veliko vztrajnosti in discipline, po diagnozi pravzaprav ni koreniteje spremenil. »Zdrava prehrana in prehrana pri diabetikih sta bolj ali manj isti. Tega se držim in pri svoji prehrani ne kompliciram. Kot vedno povem, bi danes živel enako, tudi če ne bi imel sladkorne bolezni.«
Bolezen prav tako ne vpliva na njegove treninge, ki zdaj večinoma potekajo na Blejskem in Bohinjskem jezeru.
»Se pa včasih kakšen trening nekoliko zamakne ali pa spremeni, vendar je to pri meni redko. Mislim, da lahko na prste ene roke preštejem dneve, ko sem moral zaradi neustreznega krvnega sladkorja izpustiti trening,« pravi Vid, ki je v mladosti sprva treniral atletiko, a so ga vedno privlačili voda in z njo povezani športi, zato je bil kajakaški šport zanj lahka odločitev.
Prvo leto po diagnozi si je Vid sam vbrizgaval inzulin, potem pa je začel uporabljati inzulinsko črpalko, zadnji dve leti tudi senzorje za merjenje sladkorja, kar mu je precej poenostavilo spremljanje in uravnavanje sladkorja v krvi.
»Predvsem senzor je tisti, ki mi najbolj olajša vodenje bolezni, in težko si predstavljam, da bi se moral vrniti na stari način merjenja krvnega sladkorja. Glede vodenja poskušam biti kar najbolj dosleden, vendar se tako kot vsi tudi jaz kdaj prekršim. Včasih pridejo dnevi, ko ti preprosto ne uspe dobro uravnavati svojih sladkorjev, ne glede na trud, ki ga vložiš. Mislim, da se večina diabetikov kdaj pa kdaj znajde v takšnem položaju.«
»Športnik za normalen trenažni proces potrebuje predvsem red in disciplino. Enako velja tudi pri vodenju sladkorne bolezni.« Tudi med epidemijo, ko so bile razmere za treninge in tekmovanja za večino športnikov precej spremenjene in prilagojene, je lahko nadaljeval svojo športno rutino. »Imam to srečo, da moj šport poteka v naravi. V našem športu smo še največje spremembe čutili pri tekmovanjih.« Vrsto let je treniral po šest dni v tednu, dvakrat na dan po več ur. »Pozimi na ergometrih ali na tekaških smučeh in seveda v fitnesu. Poleti pa se največ treningov opravi v kajaku. Trenutno večji del dneva preživim v službi, ki ji sledita en ali dva treninga. Ko končam vse obveznosti, si verjetno lahko prestavljate, da gre moj dan že h koncu,« pojasnjuje Vid, ki prosti čas najraje preživi na barki s svojo boljšo polovico in prijatelji.
Vid Debeljak se je leta 2019 pridružil akciji Darujem kilometre. Projekt Zveze društev diabetikov Slovenije je namenjen ozaveščanju o sladkorni bolezni. V petih dneh so sodelujoči prekolesarili 5.415 kilometrov, zbrana sredstva pa namenili Sladkorčkom: društvu za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami. Vid jim je ob koncu akcije podelil priznanje in jih imenoval za ambasadorje za nadaljnje navdihovanje, izobraževanje in ozaveščanje o sladkorni bolezni v Sloveniji.
»Mladim diabetikom, ki se želijo ukvarjati s športom, bi dejal, da naj jih ne bo strah ter da je s trdim delom in disciplino mogoče doseči čisto vse, kar si želijo, ne glede na to, da živijo življenje s sladkorno boleznijo.«
Član tacenskega kluba, ki bo letos končal kariero profesionalnega športnika, ima začrtane cilje za prihodnost, vendar vseh še ne razkriva. Kot samostojni podjetnik dela v podjetju, ki proizvaja izdelke iz kompozitov.
»Trenutno končujem tudi študij strojništva, moja zaročenka pa na Češkem končuje študij medicine. Kje točno naju čaka skupno življenje v prihodnosti, za zdaj še ne veva,« sklene Vid in dodaja, da se zaradi sladkorne bolezni nikoli ni soočal s kakšnimi zapleti ali negativnimi izkušnjami. »Glede tega sem imel na svoji športni poti tudi nekaj sreče.«
Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.
