»Sama sem to kar dobro sprejela, večji šok pa je bil za starše, ki so bili tisti, ki so mi na začetku morali veliko pomagati. Predvsem smo se vsi spraševali, kako bom nadaljevala športno pot, kakšne bodo prilagoditve in omejitve,« pravi mlada sprinterka.
Podpora zdravnikov in medicinskih sester na pediatričnem oddelku je pripomogla k temu, da se je novim razmeram in življenjskemu slogu lažje in hitreje privadila.
»Pomirili so me, da to ni nič takšnega, da je kljub temu mogoče normalno živeti, in res je vse skupaj pozneje postala rutina.«
Kljub temu so starši sprva prebedeli mnoge noči, pojasnjuje, saj so ji takrat 14-letnici vsakih nekaj ur ponoči merili vrednost sladkorja v krvi. Uravnavanje sladkorja je pozneje postalo lažje z uporabo inzulinske črpalke in senzorja za merjenje sladkorja.
»Ko smo imeli reprezentančno tekmo, sem med enim vikendom shujšala približno pet kilogramov, kar naenkrat velik padec teže, poleg tega bolečine v trebuhu, pojavili so se vsi klasični znaki, nismo pa jih znali z ničimer povezati, saj v naši družini nihče ni imel sladkorne bolezni. Tega sprva sploh nismo prepoznali,« se spominja Zala, ki je športna navdušenka že od mladih nog.
Resno je začela trenirati že pri šestih letih, ko se je pridružila starejši ekipi, s trdim delom in vztrajnostjo so kmalu prišli tudi izjemni rezultati. Sladkorna bolezen je pri športnih prizadevanjih nikakor ni ustavila, redni treningi so stalnica Zalinega življenja. Od leta 2017 trenira v ekipi pod vodstvom Srdjana Djordjevića ter si lasti nekaj državnih rekordov v pionirski in mladinski konkurenci.
Kmalu se je Zala navadila na drugačen vsakdanjik, kar je sprva zahtevalo precej prilagajanja in privzemanje številnih novih navad.
»Pred tekmami si je treba meriti sladkor v krvi, adrenalin pa seveda naredi svoje. Navadno je bil sladkor tam nekje v vrednosti 16, priporočila zdravnikov pa so, da ne smeš trenirati, če je sladkor nad 14. Tekmuješ pa seveda z vrednostmi, kakršnekoli že so. Zato me je bilo pred tekmami malo strah.« Tudi navade pred treningi so postale drugačne, po vsakem obroku pred treningom sledi merjenje sladkorja, če je previsok ali prenizek, je treba spet uravnati vrednost s hrano ali inzulinom. »Vedno imaš neko skrb, to je največja ovira.«
Kronična bolezen je zahtevala precejšnjo spremembo prehranjevanja, pravi Zala, ki je prej pogosto rada posegala po sladkem, manj po sadju in zelenjavi.
»To je bil zame precejšen šok, čeprav redko in v manjšem obsegu si še lahko privoščim kaj sladkega.« Priporočil o rednih, manjših obrokih se drži, privadila se je tudi obveznega tehtanja hrane, ki jo zaužije. »Tega se hitro navadiš. Zdaj tudi jem vse, ni stvari, ki je ne maram.«
Zala športu namenja večji del svojega življenja, trenira devetkrat na teden po dve uri, nekoliko drugačen ritem sledi v času tekmovanj. Tudi med epidemijo covida se je kljub zaprtju stadionov in dvoran trudila čim več trenirati sama.
»Motivacije je kdaj zmanjkalo, ampak želja po uspehu vedno zmaga.«
Ob svojih začetkih v atletiki je tekla vse dolžine, od 60 metrov do 10 kilometrov, pozneje se je usmerila na sprinte. »Po poškodbah sem pristala na sprintu na 100 in 200 metrov, v dvorani 60 metrov.« Pohvali se lahko z dvema državnima rekordoma. »Sezona po tem, ko sem zbolela za sladkorno boleznijo, je bila moja najboljša. Takrat sem dobila ogromno motivacije. Mnogi so mislili, da ne bo šlo več enako naprej kot prej, vendar sem imela res zelo močno voljo, dodatno motivirana sem postavila nekaj državnih rekordov.«
Na olimpijskem festivalu evropske mladine 2017 je tekmovala na 400 metrov in osvojila odlično četrto mesto, na katero je izjemno ponosna. Lani in predlanskim je bila dvoranska prvakinja med starejšimi mladinkami, lani pa je postavila tudi rekord balkanskih prvenstev na 60 metrov.
Leta 2017, ko se je pridružila novi ekipi, je spoznala Majo Mihalinec Zidar, vrhunsko športnico.
»Ona je postala moja vzornica, saj je imela precej težav s poškodbami, pa kljub temu ni nikoli obupala in se je redno vračala na treninge.« Tudi Zala kljub nekaterim oviram in spremembam, ki se jim je morala prilagoditi, vztraja na poti, ki zahteva ogromno discipline in odrekanj. »Želja vsakega športnika so seveda olimpijske igre, to je tudi moj cilj v prihodnosti, za katerega si prizadevam.«
Zlata maturantka kljub vsem športnim uspehom na prvo mesto v življenju postavlja izobrazbo.
»Šoli sem vedno namenjala veliko časa, čeprav sem zaradi treningov precej manjkala. Profesorji so me podpirali in mi omogočali, da sem vse, kar sem zamudila zaradi dopoldanskih treningov, lahko brez večjih težav nadoknadila. Potrebnih pa je bilo precej organiziranosti in usklajevanja. Skozi leta sem spoznala, da mi izobrazba res veliko pomeni.«
Zala je končala srednjo zdravstveno šolo, zdaj pa jo čakajo maturitetni izpiti, saj se želi vpisati na medicinsko fakulteto.
Zala Istenič, ki jo na športni poti podpira Novo Nordisk Slovenija, je tudi ambasadorka projekta Darujem kilometre.
»Projektu sem se pridružila, ker želim ne le ljudi s sladkorno boleznijo, temveč tudi vse preostale motivirati, da se čim več gibajo, in ozaveščati o zdravem življenju.« Vsem mladim, ki se na svojih poteh do cilja spoprijemajo z ovirami, pa Zala sporoča: »Nobena ovira ni tako velika, da ne bi mogli doseči svojih ciljev. Z vztrajnostjo in veliko željo lahko uspe vsakomur.«
Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.
