Tam nekje na evropskem severu ali morda zahodu poznajo misel oziroma rek: zaupanje je dobro, kontrola še boljša. V okoliščinah oziroma časih, kot jih živimo sedaj, ko se vsaj avtomobilska scena srečuje že s skoraj pozabljenim – kupcev je več kot avtomobilov, kar je nasprotno od tistega, kar se nam je dogajalo v času gospodarsko/finančne krize pred desetletjem –, bi moral biti fokus na pravicah potrošnikov/kupcev. Evropa tukaj bistveno zaostaja za ZDA, mi na tem podkaravanškem prostoru pa opazno tudi za prej omenjenim evropskim severom ali zahodom.
Če je vprašanje, zakaj so nekatere največje avtomobilske škandale zadnjih dvajsetih let – sloviti Dieselgate in nevarne zračne varnostne blazine japonske Takate –, najprej odkrili oziroma neusmiljeno sankcionirali na oni strani Atlantika, potem je odgovor relativno enostaven: potrošnik/kupec je tam čez res kralj, pogosto tako velik in tako mogočen, da se zgodijo tudi absurdi, včasih kljub vsemu težko razumljivi in sprejemljivi za našo (evropsko) stvarnost. Ameriške in tudi nekatere druge avtomobilske tovarne imajo s tem kar nekaj grenkih izkušenj. Morda ob Dieselgatu in Takati ostajajo v spominu Fordove težave s pnevmatikami Bridgestone. Tudi v tem primeru so bile kazni in odškodnine tako astronomske, da so trije veliki ameriški izdelovalci avtomobilov – General Motors, Ford in Chrysler – predlagali spremembo odškodninske zakonodaje, ki, kot so navajali, lahko spravi na kolena tudi največje in najpomembnejše. Ni se zgodilo. To sta precej kasneje občutila tako Takata kot Volkswagen. Prva jo je odnesla relativno poceni – milijardo dolarjev je znašala kazen, odškodnine lastnikom vozil in tudi odškodnine drugim avtomobilskim tovarnam –, medtem ko je nemški koncern segel (in bo verjetno še) globoko v žep, saj ga je doslej vse skupaj stalo vsaj 30 milijard evrov. Na oni strani se s tem, torej z zaščito potrošnika, čeprav gre v številnih primerih še za kaj drugega, ne šalijo, poleg tega pa so dlakocepski in zelo zelo vztrajni - še posebno pri tujcih ...
Evropa ima precej drugačno tovrstno zgodovino in tudi izkušnje. Verjetno je to tudi posledica nekoliko drugačnega dojemanja in razumevanja potrošništva, toda v zaščiti potrošnika/kupca je vendarle svetlobna leta za ZDA. Če bi se ravnala po zelo enostavni in preprosti resnici – proizvajalci česarkoli že smo zgolj enkrat ali morda dvakrat, potrošniki/kupci pa neštetokrat –, bi bilo občutno drugače. To še veliko bolj velja za Slovenijo, ki se utaplja v zakonih in predpisih, ki jih nihče ne upošteva. In zato je tisto o zaupanju in kontroli za nas še toliko bolj aktualno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
