(TEST) Volkswagen ID.4: Nestresno z elektriko

Z ID.3 so zaorali električno baterijsko ledino, ki je še sedaj precej nedotaknjena, zato je bil ID.4 povsem logično nadaljevanje električne ofenzive, na katero v Wolfsburgu močno stavijo. Logično najprej zaradi pogona, drugič zato, ker je ID.4 športni terenec. In ti že precej časa ne puščajo drugim veliko tržnega prostora, tudi kupcev ne.

ID.4 se zdi na prvi pogled večji, pravzaprav daljši, a spada v razred srednje velikih športnih terencev. Precej opazna kupejevska podoba je znova logična in pričakovana, saj se tovrstna precej oglata karoserijska klasika v zadnjem času umika kupejevski silhueti. Tega, da je mase za kar presunljivih 2124 kilogramov, seveda ne opaziš in večinoma tudi ne občutiš niti za volanom. A saj se ve – baterija, položena v dno, vse tja od prednjih do zadnjih koles, doda k skupni teži skoraj 500 kilogramov! Malce presenečajo kar 21-palčna kolesa (!) z nizkopresečnimi pnevmatikami. To zmoreš občutiti na številnih problematičnih slovenskih cestah, njihova zajetnost pa se zdi tudi v načelnem nasprotju z električnim pogonom, kjer res šteje vsak gram, kilogram še toliko bolj.

Tisto, kar je gotovo najprej opazno in občutno v notranjosti, je prostornost. Zadaj je skoraj kraljevsko – za kolena, tudi glave. Tudi prtljažnik je volumensko za dolžino ID.4 skoraj nadpovprečno prostoren. Praktičnosti niso zanemarili: ni nakladalnega roba, ob zloženih zadnjih sedežih je dno ravno, še bolje je, ker so polnilni kabli lepo spravljeni. Seveda je ta volkswagen v celoti digitaliziran, a tudi ne toliko, da bi vse prenesli v drobovje in pamet multifunkcijskega zaslona. Ta je velik, obrnjen k vozniku, kar dovolj intuitiven tudi za tiste, ki jim digitalizacija ni zelo pri srcu. Posebnosti sta vsaj dve: menjalnik je nasajen na desni konec majhnega zaslona pred voznikom, tja nekam pod volan. Privajanje nanj je skoraj nujno, čez čas gre. Je pa res, da je bil (menjalnik) po eni strani preveč natančen in po drugi strani premalo: tesno parkiranje je kljub kameri zahtevalo veliko pazljivosti. Druga posebnost je, da je avto tisti hip, ko sedež na voznikov sedež, pripravljen. Le prestaviš in gre – ali naprej ali nazaj. Nič zaganjanja motorja in podobnega. Ergonomija je dobra, je pa seveda stvar okusa, kako presojaš ali vidiš armaturo in notranje okolje: vse skupaj je nekako čisto, brez oblikovnih posebnosti in podobnega. Nemško – tako kot recimo pri kakšnem golfu.

O polnjenju baterije, dosegu in vsem, kar je pomembno za električni avto, tole: na domači vtičnici se bo baterija polnila več kot cel dan, na hitri polnilnici je večinoma polna v slabih dveh urah. Doseg nikoli ni presegel več kot 400 kilometrov. Če se pretežno voziš v urbanem okolju, zlahka uporabljaš eco vozni profil.

Kilometrov ne zmanjka hitro, ker se baterija učinkovito polni tudi z rekuperacijo. Drugače je – je to treba ponoviti? – na avtocestah oziroma ob hitrejši vožnji. Vožnje v območju 300 ali 350 kilometrov niso problematične. Je pa nekaj zelo res: vsaka taka vožnja, še posebno v bolj neznanem okolju, zahteva kar nekaj načrtovanja v smislu seznanjanja s številom in razporejenostjo električnih polnilnic. Še nekaj časa ne bo za tiste, ki niso vešči spleta, iskanja polnilnih mest, "nalaganja" različnih aplikacij in podobnega. Gotovo tudi onih ne, ki baterije ne morejo polniti doma ali v službi.

ID.4 pa zlasti v vozniškem smislu ponuja nekaj, kar bi utegnila ceniti nekaj starejša avtomobilska publika in ni značilno zgolj za ta avto – nestresno vožnjo. Nič hitrostnega pretiravanja, pač pa udobno in ležerno potovanje oziroma prevažanje. Tudi zato je dober radio v električnem avtomobilu bistvenega pomena …