(TEST) Hyundai kona 64 kWh impression: Skrivnost?

Ni skrivnosti. Vse najbolj pomembne stvari so postavljene na pravo mesto, začenši z videzom, ki je všečen, morda pri električni izvedenki z nekoliko manj izraznim prednjim delom, a vseeno. Ko zunanjost pritegne pogled, je vse lažje.

Na drugem mestu je, še posebno skozi oči voznika, notranjost. Videz je prepričljiv in daje občutek zaupanja. Sedi se visoko ali še malo višje, ergonomija krmiljenja je že tradicionalno odlična od volanskega obroča naprej. Razveseli število gumbov, ker dajejo občutek, da se ne bo težko znajti, kot je to pri upravljanju z dotikom zaslona. Zasnova in izdelava gibljivih delov dajeta vedeti, da gre za tehnično dovršene zadeve. Izdelava notranjosti prav tako.

Električno gnani avtomobili še vedno vzbujajo strah pred marsičem, a kona je že zelo blizu tistemu, kar smo vajeni pri vozilih z batnimi motorji. Resničnega dosega z ne prav nežno vožnjo je preko 400 kilometrov, polnjenje na hitrih polnilnicah pa še vedno traja kako uro. Vse skupaj seveda zasenčijo zmogljivosti: v nasprotju s klasično gnanimi avtomobili je pri takšni koni že v načinu ECO avtomobil zelo odziven, živahen in poskočen.

Zlahka se pusti nežno voditi, a zna tudi zobe pokazati: celo na dobrem asfaltu krepko potegne in pri manjših hitrostih lahko pride do drobnih zdrsov sicer odlično nadziranih prednjih koles. V položaju sport je še bolj dinamično, saj pri speljevanju z mesta s polnim plinom vsaj do 50 kilometrov na uro vsakih nekaj metrov "trga" asfalt. Ja, 395 njutonmetrov in 150 kilovatov je že veliko …

Vse stvari, tudi ko gre za opremo, namenjeno udobju, se sestavijo v prijetno doživljanje avtomobila. Vemo pa, da nič ni popolno, in električni avtomobili še vedno trpijo za nekoliko manj kakovostnimi notranjimi materiali. Pri koni so, k sreči, spretno prikriti, pa tudi klavirsko črne površine so postavljene tako, da ne motijo.

Nekaj zamere je zaradi slabega kontrasta med barvo gumbov in piktogrami na njih, nekaj pa morda tudi zaradi grafike menijev infozabavnega sistema, kjer je težko oceniti, katera ukazna površina kam sodi. Meniji sami so še vedno logični in razumljivi, velik zaslon pa omogoča tudi deljivost (2/3:1/3), če želi voznik spremljati več informacij hkrati.

Iz bogatega nabora asistenčnih sistemov kaže izpostaviti tri. Prvi po izklopu pogona opozori voznika, naj preveri, ali je kdo na zadnji klopi. No, kdor na to pozabi … Drugi je bolj vsakdanje uporaben in smiseln: opozori, ko v stoječi koloni avtomobil spredaj spelje. Tretji bdi nad prečnim prometom za vozilom. Skrbi, da pločevina ostane cela.

Zdaj veste? Skrivnosti ni, vse ali večina je narejena premišljeno in zelo dobro.