(TEST) Hyundai i20 je v novi izvedbi veliko bolj svež

​Imidž korejskih avtomobilov se je zelo spremenil, ne le pri nas. To dokazujejo številke in z njimi (evropski) trgi. Hyundai, ki ima pod seboj tudi Kio, zmore evropski avtomobilski okus dobro prepoznati in se uveljaviti tudi zavoljo evropske (nemške) oblikovalske izkušnje, ki jo že dolga leta tam daleč uvaja Peter Schreyer, nekoč priznano ime tudi v največjih evropskih tovarnah. Eden najmanjših v korejski ponudbi, kombilimuzinski i20, je (tudi) dokaz za to.

Z i20 se korejska tovarna pojavlja v izjemno natrpanem razredu manjših avtomobilov, točno tam, kjer kraljujejo renault clio, VW polo, C3 in številni drugi. Toda i20 v novi izdaji se jih loteva karoserijsko sodoben, naj rečem všečen in svež, a hkrati zadržan, brez potez, ki bi morda razdvajale avtomobilsko občinstvo. Zdi se kot nekakšen nemški (golfov) recept - nič problematične revolucije, pač pa zmerna in široko sprejemljiva evolucija.

Dolžinsko točno tam, kjer je tudi slovenski prvak clio, kar pomeni, da je prostorsko sprejemljiv, pogojno tudi družinski, kar velja za udobnost sedenja zlasti zadaj, prostor za kolena, glave ipd. Čeprav se vozi v razredu, ki običajno ne ponuja kakšnega posebnega razkošja oziroma večinoma nagovarja nekaj manj zahtevne kupce, je zelo prijazno, da ponuja tudi ogrevanje zadnjih sedežev!

To ni pogosto niti v bistveno večjih in dražjih avtomobilih. Fino, zlasti za starejšo avtomobilsko publiko, je, da so ohranili nekaj klasičnih gumbov, recimo za nastavljanje glasnosti radijskega sprejemnika, uravnavanje klime oziroma ogrevanja/hlajenja. Multimedija ni zapletena, je dovolj intuitivna, da jo zmorejo precej zlahka uporabljati tudi manj vešči. Prtljažnik je seveda volumensko skromen, ima dvojno dno, toda pod njim je, klub temu da tam ni rezervnega kolesa, malo prostora. Ampak čeprav se zdi kot floskula, je opazno: temeljita izdelava, na otip prijetni materiali, dobra ergonomija. To je že precej časa nujen pogoj uspešnosti in tržne sprejemljivosti, ampak pri i20 se zdi to še nekoliko bolj očitno.

Bencinski agregat je zvočno tako učinkovito nevtraliziran, da ne zmoreš takoj ugotoviti, da se tam spredaj vse dogaja v zgolj treh valjih. Na voljo sta dva vozna profila, prav izjemnih razlik ne občutiš, i20 v tej izvedbi je zmogljivostno soliden, ne moreš pričakovati kakšne izjemne poskočnosti. Nekoliko utruja trdo, na trenutke celo pretrdo podvozje, kar bi lahko bila tudi posledica relativno velikih kolesnih platišč oziroma pnevmatik. Poraba? 6,5 litra ni izjemen dosežek, saj je i20 kilogramski lahkokategornik in dimenzijski skromnež.

Za i20 tako kot za druge avtomobile te hiše velja - drugačni, bistveno konkurenčnejši, kot so še nedavno bili.