(TEST) Hyundai i30: Na zunaj čeden, skladen, dinamičen, notranjost pa je razgibana, a ne kičasta

Konkurenčnost? Začenši z zunanjim videzom: čeden, skladen, dinamičen. Notranjost: razgibana, a ne kičasta, vsekakor tudi ne dolgočasna, tudi zaradi barvnih kombinacij črne, sive in umazano bele, pri tem pa še nekaj nemoteče klavirsko črne. Počutje za volanom je dobro – tudi zaradi dobrih sedežev z nekaj učinkovite bočne opore. Materiali niso razkošni, a tudi razred, v katerem nastopa, in končna cena nista.

Resda gre za po uradnem ceniku najdražjo bencinsko različico, a se ravno zato zdi, da je opreme več kot dovolj. Naštevam: dobro berljivi merilniki z osrednjim digitalnim delom (tri podobe/barve), odlični navolanski gumbi in obvolanski ročici, zadosti velik zaslon infozabavnega sistema z logičnimi meniji, ločen (in pregleden) nadzor (učinkovite) klimatske naprave, dober avdiosistem, induktivno polnjenje pametnih telefonov, gretje sedežev in volanskega obroča ter trije programi vozne dinamike z ravno pravšnjimi razlikami med njimi.

Tudi zadnja klop (kombinacija umetnega usnja in tkanine) je prijetnega videza in omogoča spodobno sedenje, med prednjima sedežema so zračne reže, sredi klopi pa komolčna opora s prostorom za pločevinki. Prtljažnik konkurenčnih mer in pretežno ravnih površin je tretjinsko povečljiv in ima (majhno) luknjo za dolge predmete, dvojno dno, kljukici za vrečke in 12-voltno vtičnico. Takšen komplet še vedno ni sam po sebi umeven.

Mehanika. Motor se zdi skoraj popoln: navorsko odličen (prožnost, elastičnost) se vseeno zlahka zavrti do 6000 vrtljajev v minuti (kjer elektronika nežno prekine pospeševanje), čeprav ga je za živahno, dinamično vožnjo dovolj vrteti do 4000. Za varčno, a še vedno ne ovirajočo počasno vožnjo je dovolj voziti med 2000 in 3000 vrtljaji, na drugi strani pa tudi pri avtocestnih hitrostih v šesti prestavi odločno pospešuje.

Gibi menjalnika so odlični, lega na cesti prav tako, s tem pa je vožnja lahko nestresno lagodna na eni strani, zelo dinamična na drugi in v vseh odtenkih vmes. Pri vsem skupaj in navkljub blago hibridni tehniki le nekaj zmoti: naglo speljevanje je precej težavno, a se z izklopom sistema stop/start in izbiro športnega programa stvar nekoliko izboljša.

Nova generacija pa, sledeč modi, prinaša nekaj grenkobe: infozabavnemu sistemu so namenili le en klasičen gumb, motor je mogoče zagnati le v prostem teku in ročna zavora popusti le ob pripetem varnostnem pasu. A kljub temu: takšen i30 je paket, ki bi moral resno skrbeti tudi uveljavljene evropske tekmece.