Igre in igrice pri nakupu avtomobila

Zdi se, da je nakup novega avtomobila svojevrstna preizkušnja premišljenosti, vztrajnosti, tudi iznajdljivosti. »Problem« je preprost: ponudba v vseh razredih in za precej denarnic – ne za vse – je izjemno pestra. Če denar ni največja zadrega in če obstaja nekaj manevrskega prostora, je problem nekako sladek.

Na drugi strani je prodaja rabljenega. Možnosti je seveda več. To lahko prepustiš tistim, ki se s tem poklicno ukvarjajo. Verjetno se ve, kaj to pomeni: cena in z njo izkupiček sta običajno manjša. Ni pa tistega, kar je večini zoprno – odgovarjanja na klice in obiskov morebitnih kupcev. Prodaja po sistemu staro za novo pride večinoma v poštev, ko je novi avto že izbran, s čimer se izogneš prej opisanim zadregam. Tretja možnost je, naj rečem tako, klasična: objaviš oglas in čakaš na kupce. V tem primeru se moraš vnaprej sprijazniti s prej opisanim – interesenti, med katerimi je veliko ogledovalcev iz takšnih ali drugačnih razlogov, in seveda resnimi kupci. Ti večinoma gredo v to igro z enakim namenom kot prodajalec: skleniti dobro kupčijo.

Pri tem so dovoljeni vsi prijemi. Nekdaj so bili preskusi rabljenega "strokovni": majanje avta, da se ugotovi, ali je vzmetenje še kolikor toliko "dobro", poslušanje motorja pri visokih vrtljajih, pregledovanje skritih kotičkov prtljažnika, da ugotoviš, ali je pločevina prerjavela, ipd. Ker so avtomobili sedanjih časov bistveno drugačni, kot so bili nekdaj, se dandanes tudi ti »pregledi« razlikujejo. Ampak če hočeš prodati, moraš malo ali tudi precej potrpeti.

Vse opisano pa se zdi zgolj nekakšna predigra za zanesljivo najbolj zahtevno vlogo v tej avtomobilski nakupno-prodajni sagi – nakup rabljenega avtomobila. Tudi tukaj obstajajo vsaj tri možnosti. Najbolj zanesljiv, eleganten, a morda cenovno malenkost manj ugoden je nakup pri velikih, znanih prodajalcih, ki so (lahko) tudi zastopniki avtomobilskih tovarn. So preveliki in preveč na očeh, da bi zavestno tvegali in se šli problematične igrice. Druga, vsekakor manj zanesljiva varianta je nakup pri zasebnih oziroma manjših registriranih prodajalcih rabljene pločevine. Tam se lahko zgodi tudi kaj povsem nepredvidljivega, vendar se ne morejo po tistem, ko je posel sklenjen, nenadoma in povsem dokončno izgubiti. Najbolj tvegan in zato za marsikoga zelo stresen je nakup od zasebnega, fizičnega prodajalca. Seznam nevarnosti je skoraj neskončen. Ampak k sreči so se stvari vendarle precej spremenile, saj je možnosti preverjanja tistega, kar trdi prodajalec, veliko več kot še pred nedavnim. In železno pravilo tega početja še vedno drži – zaupanje je dobro, kontrola (preverjanje) še boljše.